Vsi lepi, vsi bolni – “nevidna” pandemija degenerativnih bolezni

Poznate zgodbo o slonu in skupini slepih? Gre nekak tako.

V neki indijski vasici se je pojavil slon. Nihče izmed prebivalcev doslej ni videl ali slišal za to žival. Vsi so se zanj zanimali. Človeška radovednost je posebej mučila manjšo skupino, ki se je odločila, da se odpravi v center vasice in ugotovi, kakšen je. Vse bi bilo lepo in prav, če ne bi imeli ene težave – bili so slepi. Zbrali so se okrog živali, da bi si s tipanjem ustvarili predstavo. Vsak izmed njih se je dotaknil delčka telesa, kajti žival je bila prevelik zalogaj za enega. Prvi je prijel rilec in dejal: “Izgleda kot debela kača.” Drugi je prijel rep in dejal, da ima obliko vrvi. Naslednji se je postavil ob strani in tipal trup. Ugotovil je, da je še najbolj podoben mogočni steni. Eden je objel nogo in si predstavljal, da mora biti podoben mogočnemu deblu. Predzadnji je prijel del velikega uhlja in ugotovil, da ima opravka s plahti podobno živaljo. Zadnji je prijel velik okel in trdil, da je bitje gotovo podobno kopju.

Kdo je imel prav?

Vladavina degenerativnih bolezni

Da sodobni človek pospešeno postaja žrtev kroničnih bolezni, že dolgo ni skrivnost. Nikomur ni prizanešeno, če nič drugega te pa križ boli. Obisk zdravnika nam je postal rutinski obred kot vsakoletni servis avtomobila. Zobozdravnik je novi dimnikar, ki ga nihče ne mara in mu plačaš položnico za lepši nasmešek.

Tu in tam zdravnika vprašamo o vzrokih, včasih nas celo zanima. Odgovor je pogosto mastna hrana, stres ali starost, odvisno od “EMŠO-ota”. Pri zobozdravniku je odgovor še enostavnejši. Neodvisno od vaše starosti je odgovor enak že dobrih 130 let, krive so bakterije! V obeh primerih dodamo ščepec slabih genov in pokrijemo celoten spekter težav. Volk ostane sit in koza cela.

Torej, če odstranimo mastno hrano, zmanjšamo stres, se bolj pazimo v starosti, povrh vsega pa vsaj dvakrat dnevno ščetkamo zobe, nitkamo in uporabljamo ustno vodico, občutno zmanjšamo naše težave? Zveni enostavno. Razen, če obstaja majhna možnost, da smo mi slepi in ne prepoznamo slona pred nami?

Če bi človeško zgodovino postavili na ravno premico, ki je dolga en kilometer, so degenerativne bolezni šprint zadnjih desetih metrov. Hitrost upadanja splošnega zdravja in pospešen napredek kroničnih bolezni v razvitih državah sta dih jemajoča. Samo v ZDA ima po optimističnih ocenah najmanj polovica Američanov vsaj eno kronično bolezen. Četrtina jih ima vsaj dve. 7 od 10 najpogostejših vzrokov smrti so kronične bolezni, od katerih rak in srčno-žilna obolenja predstavljajo kar petdeset odstotkov!

Prepričan sem, da je zdravje človeštva resno ogroženo. V kolikor ne bomo pravočasno odkrili in odpravili vzrokov, ki privedejo do kariesa in nepravilnosti v rasti zob, bo človeštvo ubralo pot izumrtja.

Weston A. Price

Pri iskanju odgovorov in razlogov pogosto tavamo v slepi ulici. Vsak vleče na svojo stran. Vsi želijo imeti prav. Podatke in raziskave pogosto izmaličijo, samo da podkrepijo lastno hipotezo. Imamo veliko egocentrikov in malo strokovnjakov. Kam torej pes taco moli? Uradno še vedno velja prepričanje, da so kronične bolezni neozdravljive. V nadaljevanju bomo ugotovili, da to trditev lahko upravičeno postavimo pod zelo resen vprašaj.

Ne glede na to kaj točno so vzroki in kdo so kredibilne osebe, dejstvo je, da najsodobnejšemu zdravstvu navkljub in s tehnologijami, o katerih smo še pred desetletji samo sanjali, nismo sposobni ustaviti cunamija kroničnih bolezni. Zdi se, da vsaka naslednja generacija zboli prej in huje. Ne verjamete? Sprehodite se med mladimi in jih povprašajte o zdravju. Odgovori vam ne bodo všeč.

Sporočilo “G.I.” generacije

Naredimo kratko miselno igro. Predstavljajte si štiri generacije ljudi. Prva generacija so pradedki in prababice (“G.I.” generacija ali največja generacija). Druga generacija vaši dedki in babice (tiha generacija). Tretja generacija so naši starši (“baby boom” generacija) in četrta generacija smo mi (generacija X in Y).

Z gotovostjo lahko trdimo, da so bili najbolj zdravi naši pradedki in prababice – pripadniki t.i. največje generacije. A ste kdaj pogledali fotografije starih staršev? Njihove obrazne poteze? Njihovo telesno zgradbo? Njihova telesa so bila krepka in skladna.Večina bolezni, ki so jih razvili, so bile posledica sodobnega načina življenja, ki so ga srečali v zrelih letih.

Imamo globoko zasidrano prepričanje, da bolezni pač pridejo skupaj s starostjo. So neizogibno dejstvo. Takšna miselnost samo nakazuje, da smo kot družba sprejeli trpljenje kot del, ki nas v jeseni življenja čaka.

Materialni status nekoč in danes je neprimerljiv. Velika kupna moč nam je omogočila dostop do širokega nabora dobrin, ki nekoč niso bile dostopne. Ironično je, da sta revščina in skromnost naših prednikov bili pomembno varovalo človeka pred sodobnimi boleznimi. Uživanje lokalno pridelane in visoko hranilne hrane, ki je bilo vezano na sezonskost, je predstavljalo pomembno varovalo zdravja. Hrana je bila sredstvo preživetja in temu primerna je bila pozornost, ki smo ji jo posvetili.

Hrana je nekaj, kar danes kupimo ne zato da preživimo, ampak da potešimo naše želje. V ospredju ni več fiziološka potreba in ohranitev zdravja, pač pa potešitev čustvenih potreb.

Generacija X in Y predstavlja vidno odstopanje od zdravih, postavnih in čustveno stabilnih prednikov. Razlika med spoloma (spolni dimorfizem) izginja. Telesno zgradbo, ki je nekoč odražala zdravje in krepost tipično za posamezni spol, sta zamenjali neizrazitost in šibkost. Vidne razlike med spoloma z vsako generacijo bolj izginjajo.

Bežen pogled na obraz je zelo zgovoren. Močne čeljusti, izrazite ličnice, polne ustnice, “čvrst videz” so nadomestile podolgovate in strukturno šibke obrazne kosti. Podrazvita čeljust, neizrazite ličnice, slabo izražena brada, ozki nosni prehodi, ukrivljen nosni pretin, ozek zobni lok, slabo razvite očesne orbite in splošno močno podrazvite lobanjske kosti kažejo klavrno podobo nekoč zdravega posameznika.

Sistematično predalčkanje težav, kjer ima vsaka bolezen svojega specialista, nas vodi v krogu, kot pes, ki lovi lasten rep.

Prisotnost alergije je postala sestavni del odraščanja. Spremljajo nas kot najljubši “plišek” skozi celotno dobo odraščanja. Težavam se pridružijo infekcijske bolezni dihal in prebavil. Vnetje srednjega ušesa, bronhitisi, pogosti prehladi in težave s sinusi so tako pogosti, da je uporaba antibiotikov pri otrocih danes že samoumevna. Sledi zobovje. Karies, nepravilen ugriz, zaostali modrostni zobje, parodontalna bolezen, gingivitis (vnetje dlesni), zobni kamen, neizraščanje in krušenje zob, abscesi, povečana občutljivost na temperaturne razlike so samo vrh leden gore. In vse to bi naj bil normalen del otroštva?!

So krivi geni ali hrana?

Iz zgodovinskih zapisov je razvidno, da je bila lepota od nekdaj objekt poželenja. Fizična privlačnost in zdravje sta dve plati istega kovanca. Danes je odprt pogovor o povezavi zaradi družbenega tabuja nemogoč. Družbo privlačijo vrhunski športniki, filmski zvezdniki in fotomodeli. Občudujemo njihovo fizično moč, telesne sposobnosti ali naravno lepoto.

Genialnost Westona A. Pricea* je bil pogum, da znanstveno dokaže povezavo med lepoto in telesnim zdravjem. S pomočjo navzven vidnih lastnosti telesa, sistematskim pristopom, kot ga poznamo pri opazovanu drugih bioloških pojavov, je vzpostavil temeljna dognanja, ki kažejo močno vez med zdravjem in zunanjim videzom. Bil je celo mnenja, da enostaven pogled v ustno votlino človeka pove več, kot leta skrbno vodenih zapiskov zdravstvene kartoteke.

Reprodukcija je cilj vsake vrste in evolucija se je zelo potrudila, da nas nauči prepoznati “dober genetski material”. Vprogramiran “čut”, da zaznavamo vidne nepravilnosti, poenostavi proces selekcije. Polne ustnice, izrazite ličnice, lepi boki, široka ramena, mišičasto telo? Težko se je upreti.

Otroci imajo prirojeno nagnjenost do lepih obrazov. Definicija lepote je lahko hitro predmet žolčne debate, ampak v splošnem velja, da zdravo telo daje zdrav in lep obraz, ki se razvija skladno z genetskim načrtom organizma.

Izrazitost telesnih potez je odsev kakovosti zasnove organizma.

Razmerja in številke niso zgolj predmet srednješolskih matematičnih testov. Simetrija in ustreznost razmerij med posameznimi deli telesa sta odraz pravilnega razvoja. Vsaka hiša potrebuje gradbeni material, tako kot naše telo potrebuje kakovostna hranila. Genetika predstavlja gradbeni načrt, ki se ga vsaka celica drži, kot pijanec plota. Na podlagi vnosa materialov, ki jih ima telo na voljo, bo organizem sledil genetskemu načrtu. Ne glede na to kakšna je kakovst gradbenega materiala, je njegova glavna naloga, da za vsako ceno naredi telo, ki bo sposobno preživeti. Človek ima pri gradnji hiše na voljo mnogo različnih materialov, ki se razlikujejo po ceni in kakovosti. Kakšne bi bile vaše odločitve, če bi vedeli, da mora hiša zdržati 80 let?

*Weston A. Price (1870-1948). Zobozdravnik ameriškega rodu, ki je živel v Clevelandu. Več lahko preberete v zavihku spletne strani cibus.blog.

Pottengerjeve mačke – pozabljena študija

Med 1932 in 1942 je ameriški zdravnik Francis M. Pottenger Jr. izvajal poskuse na mačkah. Danes malo znana raziskava sodi med najpomembnejša kadarkoli izvedena medicinska dela. Ironično pa je, da skoraj nihče ne pozna njegovega dela.

V okviru raziskave je proučeval vpliv različnih načinov priprave hrane na zdravje živali. V raziskavo je bilo vključenih 900 mačk, ki jih je spremljal deset let. Pridobljene podatke je skrbno beležil.

Mačke je razdelil v dve enakovredni skupini. Prva skupina je dobivala kot obrok prekuhano meso (2/3) in pasterizirano mleko (1/3) z dodatkom olja jeter polenovk. Druga skupina je dobivala surovo meso, surovo mleko in olje jeter polenovke.

Dieta s surovo prehrano

Skozi obdobje devetih generacij so vse živali kazale znake odličnega zdravja. Iz roda v rod so mačke rojevale zdrave in vitalne mladiče. Imele so dobro razvite lobanjske kosti, popoln ugriz, širok zobni lok in primerne nosne prehode. Živali so imele visoko stopnjo odpornosti na parazite in kužne bolezni. Njihova dlaka je bila lesketajoča in zdravega videza.

Samice so imele dobro razvit materinski čut. Proizvodnja mleka je bila tolikšna, da je bil mogoč optimalen razvoj vseh mladičev. Povprečna teža mačk ob porodu je bila 119 g. Umrljivosti živali med in po porodu je bila zelo redka. Samice so si po porodu hitro opomogle

Med spoloma je obstajal izrazit spolni dimorfizem (razlika med spoloma), kot ga poznamo pri ljudeh. Lobanja samice je vidno drugačna od samčeve in vsak spol vzdržuje anatomsko prepoznavne lastnosti. Kostna gostota je dobra ter z visokim deležem kalcija in fosforja. Sluznice nosne in ustne votline so lepo razvite in brez vidnih znakov vnetij ali sprememb. Karakterno so mačke predvidljive, družabne in kadar jih spustimo z višine dveh metrov proti tlom, se refleksno obrnejo in vsakič brezhibno pristanejo na vseh štirih nogah.

Dieta s prekuhano hrano

Živali, hranjene s prekuhanim mesom, so pričele zgodaj kazati vidne zdravstvene težave, ki so se hitro stopnjevale. Telesna zgradba in zobovje mladičev je bilo tako različno, kot je število živali. Znaki pomanjkanja hranil so se tako očitno izražali, da je laik s pomočjo osnovnih napotkov brez težav prepoznal skupino, ki je dobivala toplotno obdelano hrano. Stanje se je progresivno slabšalo z vsako novo rojeno generacijo živali.

Mačke so trpele zaradi številnih zdravstvenih težav: imele so srčne težave, motnje v delovanju ščitnice, vnetje ledvic, jeter, visok odstotek alergij in pogosta vnetja sklepov (artritis). Zaradi okvarjenih in nepravilno razvitih sluznic so bile pogoste okužbe dihal in prebavil. Splošno delovanje organov je bilo močno prizadeto. Dlaka je bila resasta, nelesketajoča in vidno slabše kakovosti. Lobanjske kosti so bile vidno deformirane. V povprečju so bile ožje in daljše, posledica pa je bila neustrezna zgradba ustne votline, saj se maksila (zgornja čeljustnica) in mandibula (spodnja čeljustnica) nista mogli normalno razviti. Spremenjena ustna votlina je imela tako ozek zobni lok, da za normalno rast zobovja ni bilo prostora. Mačke so imele krivo, manjkajoče in neizraslo zobovje, ki je bilo močno prizadeto z zobno gnilobo (karies), okužbami in obsežnimi oblogami zobnega kamna.

Razlika med spoloma se je izgubljala. Samice so bile močno razdražljive in pogosto napadalne – povsem nepredvidljive. Samci so izgubili spolni nagon in postali popolnoma krotki, brez vsakršnega interesa za reprodukcijo. Pri živalih je bil opazen tudi porast homoseksualnega vedenja, ki ga v kontrolni skupini ni bilo. Tipično prepoznavne anatomske lastnosti (spolni dimorfizem) posameznega spola so izginile.

Brejost je bila zelo težavna. Prekinitve brejosti (abortus) so bile pogoste – 25 % brejih mačk v prvi in kar 70 % v drugi generaciji. Porodi so bili težavni in smrtnost samic kot tudi maldičev, zelo visoka. Po skotitvi mladičev so matere hirale in pogosto poginile. Povprečna teža mladičev je bila 100 g.

Do trenutka, ko se je rodila tretja generacija mačk (“vnuki) je bilo zdravstveno stanje živali tako slabo, da niti ena žival ni bila sposobna živeti dlje kot šest mesecev.

Sprememba hrane

Hrana je naredila živali bolne, ali jih lahko tudi pozdravi? Je možna sprememba trenda, ki vodi v neizogiben propad? In če da, koliko časa je potrebno, da povrnemo zdravje mačkam?

Določena skupina živali s prekuhano dieto je v času poskusa prešla na surovo hrano. Nihče ni pričakoval, da se bo stanje tako hitro in vidno izboljševali. Na podlagi pridobljenih podatkov je Pottenger ugotovil, da ne glede na to, katero generacijo (1. ali 2.) smo dali na surovo dieto, se je šele po štirih generacijah živalim povrnilo prvotno zdravje. Ob podrobnejšem pregledu je ugotovil, da živali v četrti generaciji navkljub odličnemu zdravju nikoli niso dosegle zdravja kontrolne skupine.

Mačke, ki so uživale prekuhano hrano dlje kot 12 mesecev, so imele plodnost tako močno prizadeto, da nikoli več niso bile sposobne skotiti zdravih mladičev.

Poskus z mlekom

Preizkus z mlekom je živali razdelil v štiri različne skupine. Tri skupine so dobile prekuhano mleko in ena surovo. Vsi ostali dodatki so bili primerljivi.

Rezultati preizkusa so podobni tem z mesom. Živali, ki so dobivale surovo mleko, so kazale odlične fizične in reproduktivne lastnosti. Kužne bolezni in alergije so bile prej izjema kot pravilo. Dlaka vseh živali se je vidno lesketala in dobro prilegala.

Termično obdelano mleko je imelo v celoti primerljive učinke z dieto s prekuhano hrano. Pomenljiv je podatek, da se je klinično stanje živali vidno slabšalo sorazmerno s stopnjo procesiranja mleka.

Zaključek

Ne bom poskusil in iskal vzporednic z ljudmi. Rezultati raziskave so tako očitni, da se bo vzporedna slika ponudila kar sama.

Francis Jr. Pottenger

Študija Francisa Jr. pottengerja je unikatna. Nikoli prej ali kasneje v zgodovini medicine ni bilo primerljive raziskave. Ne glede na to kakšno je naše mnenje o etičnosti poskusa, dejstvo je, da nam je dala izredne podatke. Nedvoumno je dokazala, da obstaja vidna povezava med tem, kaj žival uživa, in njenim zdravstvenim stanjem. Še več! Izkazalo se je, da izbira hrane ključno vpliva na zdravje prihodnjih generacij.

Opozorilen je podatek, da so bile živali hranjene v celoti s hrano, ki se danes šteje kot primerna za človeško prehrano. Kaj danes ješ, bodo čez desetletja občutili tvoji vnuki.

Naš videz je zrcalo, ki svetu pripoveduje zgodbo. Pozorno oko hitro ugotovi, da smo ljudje postali žrtve lastnega napredka. Tehnološki napredek in poplava materialnih dobrin ustvarjata lažen privid blagostanja. Pozornost uspešno odvračamo od resnih težav, ki ostajajo.

Hrana, ki jo danes uživamo, pogosto ne zadosti niti osnovni definiciji: kar sprejema organizem zaradi snovi, potrebnih za rast in obstoj.

Sodobni procesi predelave hrane povzročajo obsežno izgubo hranilne vrednosti živil. Konzerviranje, pasteriziranje, homogeniziranje in pakiranje naredijo nepopravljivo škodo zdravju, ki se kot snežna kepa kotali v prihodnje generacije. Večja kot postaja, težje jo bomo ustavili.

Naša družba potrebuje korenite spremembe, če bo želela na dolgi rok obstati. Resen razmislek o tem, kaj hrana sploh je in kakšen je naš odnos do nje, bosta ključna izziva. Potrebno se je tudi zavedati, da naših težav ne bomo rešili na enak način, kot smo jih ustvarili. In dokler smatramo kot normalno, da v družinah otroci narekujejo jedilnike, nas pri izbiri hrane vodijo čustva in zaupamo v moč tabletke, ne bo nič drugače.

Tudi slepi kdaj pa kdaj spregledajo. Morda bomo tudi mi uvideli, da smo imeli pred seboj veš čas slona, ki pa ga zaradi nesporazumov nihče ni prepoznal.

U.M.

Viri:

• Price Weston A.; 2010; Nutrition and physical degeneration; Oxford, Benediction Classics.
• Lustig Robert H, 2014, Mastna laž; Ljubljana, UMco.
• Pottenger M. Francis Jr., 1983, Pottenger’s cats – A study on nutriton; CA, Price-Pottenger foundation.
• Shanahan Catherine, Shanahan L., 2008; Deep nutrition; New York, Flatironbooks.
• Steven Lin, 208; The Dental Diet; CA, The Hay House.