Rdeče meso: superživilo ali superškodljivo?

Kakšna so dejstva?

Vsako leto smetana prehrambene znanosti zbere moči. Splošna mobilizacija znanja. Narod je ogrožen. V učenem jeziku in lepih oblekah podajo znano pridigo. Spomnijo nas, kdo so naši sovražniki.

Kaj tvori idealno dieto? Veliko zelenjave, sadja in piščančjega mesa? Kaj pa rastlinska olja? Uživate rdeče meso? Pazite na linijo, se izogibate maščobam?

“SZO že več kot desetletje opozarja, da je meso, če ga uživamo nad priporočili, dejavnik tveganja za razvoj debelosti, sladkorne bolezni tipa 2, srčno-žilnih bolezni, zobnih bolezni in osteoporoze, je pa tudi dejavnik tveganja za razvoj rakavih obolenj.“

Današnji nasveti so zastareli, povsem neskladni z znanstvenimi dognanji. Nasičene maščobe in rdeče meso nazorno kažejo, kako cilj upravičuje sredstva. Na neki točki smo prešli mejo med dejstvi in ideologijo.

Ne glede kaj nas učijo, čas teče naprej. Novi ljudje prinesejo nova spoznanja. Breme dokazov postaja vse večje. Meso počasi vračamo tja, kamor sodi, med temeljno hrano. A stare navade težko spremeniš. V okolju, kjer dialog obstaja samo na papirju, se kritičen um zatira v kali in namesto argumentov zlorabljamo avtoriteto, ima resnica velike težave.

Ignorirajmo vse drugo. Rastlinska olja, ultraprocesirana hrana, aditivi in drugo čudo sodobnega sveta. Ubija nas najbolj naravno hranilo – meso. Počasi in trpeče. Zdi se, da ta riba smrdi pri glavi. Najmanj kar lahko rečemo je – to ni logično. Meso uživamo milijone let. Ljudje smo tukaj prav zato, ker so naši predniki uživali veliko mesa. Sodobne bolezni so težava sodobnega človeka. Staroselna prebivalstva jih ne poznajo. Uradno je človek vsejed. Kako si lahko razlagamo, da nas meso ubija? Upravičeno smo zmedeni.

Družbena stigma, globalno segrevanje in bolezni pritiskajo iz vseh koncev. Da boš mlad umrl, je postalo jasno že v uvodnem poglavju. Zato se ne trudi. Bitka je izgubljena. Vendar preden umreš preberi besedilo do konca. Dokler si tu, imaš možnost širiti obzorja. “Ja, a ni resnica, da rdeče meso ubija?”. Odgovor na to bomo poskusili poiskati skupaj.

Ob vsej medijski gonji zoper meso, je nujno potrebno, da objektivno in korektno predstavimo drugo stran. Nekatere stvari bomo načrtno izpustili. Da ne bo naenkrat vsega preveč, si bomo delček za delčkom sestavili sliko.

Pogledali bomo kakšna so zgodovinska dejstva ter se naučili, da obstaja “dobra” in “slaba” znanost.

Odločitev jesti meso ali ne, naj temelji na dejstvih. Telo potrebuje gradnike, meso pa predstavlja pomemben vir hranil. Po različnih ocenah je del našega jedilnika vsaj 2,500,000 let. Zdi se, da vse do danes, ni bilo težav..

Rdeče meso je superživilo.

Pa poskusimo skupaj odgovoriti na spodnji stavek:
”RDEČE MESO JE ZDRAVO!”

B-vitamini

Rdeče meso je bogat vir vitamina B12(cianokobalamin). V telesu ni sistema, ki bi lahko deloval brez. Pomanjkanje se kaže na mnogo načinov. Staranje, nevrološke motnje, duševne bolezni, rak, srčno-žilne bolezni, neplodnost, je samo nekaj kliničnih znakov.

Rdeče meso vsebuje tudi veliko drugih vitaminov skupine B:
• tiamin (vitamin B1)
• riboflavin (vitamin B2)
• pantotenska kislina (bivši vitamin B5)
• folati (vitamin B9)
• niacin (vitamin B3)
• piridoksin (vitamin B6).

Pomembno je, da te vitamine dobimo s polnovredno hrano. Zanašanje na industrijsko obogateno hrano (npr. kosmiči) in prehrambene dodatke, zaradi slabe učinkovitosti, ni enakovredna alternativa.

Vitamin D

Zavedati se moramo, da ga s hrano težko dobimo. Sploh, če niste ljubitelj mastnih rib (npr. skuša, sardele, losos…) in živite daleč od ekvatorja (npr. Slovenija).

Rdeče meso lahko znatno prispeva k celokupnemu dnevnemu vnosu.
(1) Rdeče meso vsebuje posebno obliko vitamina D – 25-hidroksiholekalciferol. Telo ga resorbira bolj učinkovito kot druge oblike. Izkazalo se je, da ljudje, ki niso pokrili potreb vitamina D s soncem, je ljudi rdeče meso učinkovito zaščitilo pred znaki pomanjkanja.
(2) Kdor misli, da je mleko dober vir vitamina D, se moti. Kljub drugim odlikam, rdeče meso zaradi boljšega izkoristka, predstavlja boljši vir tega maščobotopnega vitamina.

Železo

Rdeče meso vsebuje t.i. hem-obliko železa. Tako imenujemo kemično obliko železa, ki se nahaja v mesu in drugih živalskih produktih. Druga oblika je ne-hem, ki jo najdemo v rastlinah. Primerljivo lahko rečemo, da je oblika v rdečem mesu za telo ugodnejša. Visok izkoristek zagotavlja, da telo brez težav pokrije dnevne potrebe. Z izjemo redkih bolezni (npr. hemokromatoza), je meso eden najboljših virov tega pomembnega minerala.

Gonja zoper meso ima visoko ceno. Anemija predstavlja resen družben problem. Pomanjkanje železa je posebej nevarno za nosečnice in otroke. Nezadostna preskrba možganov s kisikom(železom) lahko povzroči nepopravljivo škodo.

Cink

Cink je esencialen mineral. Nepogrešljiva sestavina številnih fizioloških procesov. Odgovoren je za delovanje genov, encimske reakcije, delovanje imunskega sistema, sintezo beljakovin, sintezo DNK, celjenje ran ter rast in razvoj. Brez cinka telo ne more delovati.

Rdeče meso je dober vir cinka. Če niste ljubitelj morskih sadežev, boste s hrano težko pokrili dnevne potrebe. Enako kot vitamin D in železo, se cink iz mesa dobro izkoristi. Ima visoko “biorazpoložljivost”. Že manjša količina, ki jo zaužijemo z mesom, lahko občutno izboljša izkoristek minerala iz drugih virov. Ljudje, ki ne uživajo rdečega mesa, so močno izpostavljeni pomanjkanju.

Čustvena hrana

Človek je čustveno bitje. Predpostavka, da bomo našo hrano izbirali razumsko, je napačna. Osnovni ekonomski model trdi, da odločitve sprejemamo na podlagi teže argumentov.

Hrana je za mnoge ljudi čustven dogodek. Strah, žalost, jeza in veselje igrajo pri tem pomembno vlogo. Kaj bomo jedli je vse prej kot samoumevno. Razum redko igra vlogo. Malo pomislite, kdaj ste bili nazadnje resnično lačni. Gotovo ste bili prijetna družba.

Strah je primitiven nagon, ki ga delimo z živalskim svetom. Evolucijsko gledano igra pomembno vlogo. Zagotavlja preživetje. Kadarkoli telo zazna grožnjo, prevzame nadzor. V trenutku hitrih odločitev ni časa, da razmišljaš. Hiter odziv lahko pomeni razliko med življenjem in smrtjo.

Spoznanje, da čustva ključno vplivajo na naše odločitve, pomembno vpliva na tok dogodkov. Strah je priljubljeno orodje medijev. Žuganje s smrtjo in boleznijo pritegne pozornost. Ločiti resnico od laži je težje kot se zdi.

Kako pomembno vlogo igrajo čustva, pokaže primer rdečega mesa. Nova spoznanja so škodljivost rdečega mesa jasno ovrgla. Kadar novost ni skladna z našimi temeljnjimi prepričanji, imenujemo pojav “kognitivna disonanca”. Nasprotujoče si misli potisnejo možgane v kot. Nevzdržno stanje prisili človeka v obrambni položaj. Pregovorno – “nekomu stopiti na žulj”, je lep primer kognitivne disonance.

Globoko zasidrana prepričanja težko spremeniš. Potrebno je veliko časa in energije.

Nagonsko sprejemanje odločitev nosi dolgoročne posledice. V kolateralni škodi, ki jo povzročamo z odrekanjem pomembnih živil, delamo telesu nepopravljivo škodo.

Pozabljena resnica staroselnih prebivalcev

Inuiti v Arktiki

Leta 1906 je Vilhjalmur Stefansson, sin islandskih priseljencev in antropolog z diplomo s Harvarda, leto dni preživel med kanadskimi Inuiti. Bil je prvi belec, ki so ga staroselci v tem koncu Kanade srečali. Naučili so ga loviti in ribariti. Stefansson se je trudil, da živi kot domačini. Jedilnik je bil pretežno iz rib in mesa. Šest do devet mesecev na leto so jedli karibuje(vrsta jelenjadi). Nekaj mesecev na leto je bil na krožniku losos, v pomladnih mesecih pa za kratek čas jajca.

Inuiti so najbolj cenili maščobo in mastne kose mesa. Nemastno meso je veljalo za manj kakovostno. Z njim so hranili pse. Danes pogosto slišimo, da je potrebno jesti sadje in zelenjavo, drugače bomo težko zdravi. Inuiti so rastlinsko prehrano uživali izključno v času pomanjkanja. Veljala je kot manj kakovostna.
Stefansson opisuje:”V mesecih popolne teme in brezdelja bi človek pričakoval, da bodo v popolnem razsulu, psihično in fizično. Na moje veliko presenečenje so to najbolj zdravi ljudje, ki sem jih kadarkoli videl.”

Čeprav ob prelomu stoletja prehrambeni strokovnjaki niso poudarjali pomembnosti sadja in zelenjave, kot jih danes, so poročanja Stefanssona jemali zelo zadržano. Nihče ni verjel, da človek lahko živi izključno od mesa.
V želji, da utiša dvomljivce, je leta 1928 izvedel poskus. Pod strogim nadzorom, je v bolnišnici Bellevue, začel strogo dieto. Leto dni je užival izključno meso in vodo.
Hitro je bil zagnan vik in krik. Opozarjali so, da telo tega preizkusa ne bo preživelo. Nihče namreč ne more živeti samo od mesa in vode. Po letu dni, so na presenečenje vseh ugotovili, da je Stefansson odličnega zdravja.
Dieta je postala življenjska navada, prepričanje kateremu je ostal zvest vse do konca.

Samburi in Masaji v Afriki

Na drugi strani planeta v Afriki, je pol stoletja kasneje George V. Mann, zdravnik in biolog, prišel do podobnih zaključkov. Čeprav so njegovi kolegi čedalje bolj sprejemali hipotezo o škodljivostih živalskih maščob, je Mann v Afriki videl popolnoma drugačno sliko. V sodelovanju z Univerzo Vanderbilt, je v šestdesetih letih proučeval ljudstvo masajev. Je res, da jedo samo meso, kri in mleko? Kultura, kjer sadje in zelenjavo dajo kravam? Zdelo se je nemogoče.
Mann je nadaljeval delo A. Gerald Shapera, ki je nekoč proučeval Sumbure, prebivalstvo podobno masajem.
Samburi in Masaji so dnevno spili od 3 do 7 litrov mleka. Živalska maščoba je predstavljala več kot 60 odstotkov dnevnih kalorij. V času pomanjkanja so mleko mešali s krvjo. Redno so uživali meso koz, ovc in goveda. Ob posebnih priložnostih so dnevno zaužili do 5 kilogramov mesa.

O kroničnih boleznih ne duha ne sluha. Ljudje so zdravi in vitalni vse do poznih let. “Ampak…ampak kaj pa rdeče meso?!”

“Odpadniški” znanstveniki so na različnih koncih sveta prihajali do enakega zaključka – meso ni problem. Mann in Stefansson sta bila uveljavljena in spoštovana raziskovalca. Znanstveni svet je njune ugotovitve v celoti zavračal. Ideja, da so njune trditve resnične, se je zdela nemogoča. Prepričanja in čustva so močnejša, kot logika in razum.

Hong Kong – kjer se dolgo živi

Dva tisoč kvadratnih kilometrov velik kos zemlje, sedem milijonov ljudi. Ena najgosteje naseljenih točk na svetu. S pričakovano življenjsko dobo 84,9 let tudi kraj, kjer se najdlje živi.

Človek je radoveden. Kakšna je skrivnost za dolgo in zdravo življenje? Odgovore lahko poiščemo v Googlu. Ključ njihove dolgoživosti sta mediteranska dieta in telesna aktivnost do pozne starosti. Preden si kupite hladilnik poln rib in solato utopite v olivnem olju, berite naprej.
(1) Mediteranska dieta ne obstaja. Ime je izmišljeno. Plod strokovnjakov, ki so na napačen način iskali potrditev.
(2) V člankih izpuščajo pomemben podatek. S 134 kilogrami mesa/osebo, je Hong Kong na prvem mestu po količini zaužitega rdečega mesa na svetu! Toliko o ribah in zelenjavi.

Med desetimi državami z najdaljšo pričakovano življenjsko dobo so tudi Makao (#2), Španija(#6) in Avstralija(#7). Vse štiri države sodijo v sam vrh po količini zaužitega rdečega mesa.

Kakšen je nauk zgodbe? Poslušajmo strokovnjake, saj študije jasno kažejo, da rdeče meso ubija! Torej vprašanj za vas je:” Ali uživate rdeče meso?”

U.M.

Viri:

• Nutrition and Physical Degeneration: a Comparison Of Primitive and Modern Diets and Their Effects, Weston Price – Lightning Source – 2010
• The Big Fat Surprise: Why Butter, Meat, and Cheese Belong in a Healthy Diet, Nina Teicholz – Simon Et Schuster Trade Paperback Edition – 2015
• https://en.wikipedia.org/wiki/list_of_countries_by_life_expectancy
• https://nutritiondata.self.com/facts/beef-products/10526/2
• https://ods.od.nih.gov/factsheets/list-all/
• https://vegetarian.procon.org/us-and-international-meat-consumption-chart/
• https://www.globalmeatnews.com/Article/2015/08/17/Beef-and-veal-consumption-down-in-the-EU
• https://www.health.harvard.edu/staying-healthy/whats-the-beef-with-red-meat
• https://www.macrotrends.net/countries/HKG/hong-kong/life-expectancy
• https://www.nijz.si/sites/www.nijz.si/files/publikacije-datoteke/zdravje_v_slovenji.pdf