Izbira hrane ni naključna. Kaj te lahko nauči otrok o modrosti telesa?

Kaj bi pa danes jedli? Bitka z večnim vprašanjem. Posameznik, ki mu hrana pomeni  več kot lahko ponudita vrečka čipsa in pol litra coca cole, nima lahke naloge. Sporočil, priporočil ter svaril vsekakor ne manjka in prav vsa so pomembna. Danes to, jutri ono. Vsak in vse je pomembno.

Kljub poplavi zagotovil, da je izbrana dieta “tista”, ki nas bo pripeljala do drugega abrahama, gre naše zdravje strmo navzdol. Po zadnjih podatkih se je delež kroničnih bolnikov v populaciji odraslih ljudi iz 7.5% leta 1950 dvignil na nezavidljivih 60% leta 2020. Zaskrbljujoče je , da se rast ne upočasnjuje, temveč celo pospešuje. Bolezni odraslih  – metabolni sindrom, rakaste bolezni in sladkorna bolezen vedno bolj prizadenejo  mlade ljudi.

Za korak naprej, moramo včasih narediti dva nazaj.

Drama na krožniku in večno vprašanje “jesti ali ne jesti” sta eksistenčno dilemo prenesla iz knjig v naše nakupovalne košarice, hladilnik in krožnik. Kako zdravo živeti? Kakšen je optimalen jedilnik? Kaj sploh še lahko jem? Katero superživilo je danes na sporedu?
Bolj kot iščemo odgovore, bolj se izgubljamo v oceanu informacij. Človek se vpraša o smiselnosti takega početja. Morda bi bilo bolje, da prisluhnemo tistemu, ki mu pogosto slabo zaupamo – telesu. In možno rešitev poiščemo tam, kjer je ne pričakujemo – v zgodovini. Da odkriješ novo, moraš včasih nazaj v preteklost. Na oddelku “izgubljeno in najdeno” pod debelo plastjo prahu, lahko odkrijemo prepotrebno osvežitev in nove poglede.

Eno takšnih odkritij je raziskava, izvedena v prvi polovici prejšnjega stoletja, tik pred drugo svetovno vojno.

Otroci Clare M. Davis

Leta 1934 je pediatrinja čikaškega rodu Klara M. Davis na kongresu 70. obletnice Kanadskega združenja zdravnikov, predstavila rezultate večletne raziskave z naslovom “Samoizbira prehrane mladih otrok.” Članek je bil  objavljen tudi v reviji Kanadskega združenja zdravnikov.

Na osnovi zbranih podatkov in fotografij je navzočim interpretirala rezultate poskusa, v katerem otroku dovoliš , da sam sestavi jedilnik . Izbirali so lahko med različnimi živili, ki so po obstoječih kriterijih predstavljali polnovredno hrano. Za žejo so imeli na razpolago vodo. Odraslim, ki so v poskusu sodelovali, ni bilo dovoljeno, da kakorkoli (sugestija, korekcija, kretnje…) vplivajo na njihove odločitve. Kaj bodo in koliko bodo jedli, je tako bilo povsem v rokah posameznega otroka. Si predstavljate, da bi tak poskus izvedli v današnjem času?

Za potrebe raziskave je Davisova pregovorila najstniške mame samohranilke, da otroke zaupajo v oskrbo sirotišnici. Skupno je bilo vključenih 15 dojenčkov, starih od 6 do 11 mesecev.  Raziskava  je trajala šest let. Po podatkih pediatrinje je bilo zabeleženih več kot 36 000 podatkovnih vnosov. Upoštevajoč dejstvo, da računalnikov tedaj še ni bilo, vsekakor spoštljiva številka. Večina obstoječih podatkov se je skozi čas izgubila, tako da je objavljena raziskava poslednji postulat.

Zakaj je vsebina tako zanimiva? Prehranska znanost (nutricionizem) je bila na začetku 20. stoletja šele v povojih. Kljub temu je njen pomen rasel. Znanost je počasi izpodrivala tradicijo. Dognanja iz laboratorija pa so vedno bolj vplivala na naša življenja. Jedilnik je postal področje empiričnih dokazov. V sodobni kuhinji ni prostora za starokopitnost in vraževerje.

Kaj mora otrok jesti? Kako mora jesti? Kdaj mora jesti? Utrdilo se je prepričanje, da otrok odgovorov ne more poznati. Nerazviti um ni kos izzivu. Da bomo takrat odprli bojno črto, ki bo svoje jarke vkopala globoko v današnjih čas, nismo mogli predvideti. Torej, kdo ve bolje, otrok ali znanost?

Česa nas o hrani lahko naučijo živali?

Zaradi  boljše predstave poglejmo stvari iz širšega zornega polja. Glede na to, da je človek del narave, se primerjava z njo ponuja kar sama. Konec koncev so živali naš najbližji “sorodnik”. Čeprav “homo sapiens” pogosto dojema iskanje vzporednic kot osebno žalitev, rezultati zaradi tega niso nič manj koristni.

Naše prepričanje, da brez znanosti enostavno ne gre, je ironično. Dr. Fred Provenza prav s pomočjo slednje postavil pod velik vprašaj. V svoji knjigi Prehranjevanje – česa nas živali lahko naučijo o prehrani, avtor opisuje raziskave, ki jih je opravil skozi desetletja na živalih v laboratoriju in na terenu. Njegovi zaključki so hladen tuš za uveljavljeno prepričanje, da brez stroke ne gre.

Kadar ima žival ponujeno možnost, izbira hrano po ključu, ki zagotovi idealen razvoj organizma. Brez knjig, brez predavanj in brez strokovnjakov. Podgane, krave ali koze, ob navidezni kaotičnosti in brezciljnosti sestave jedilnika na koncu prevladajo hranila, ki v danih okoliščinah zagotovijo najboljši možni razvoj.

V primeru, da organizem zazna pomanjkanje katerega od ključnih hranil (aminokislin, mineralov, vitaminov idr.) se pojavi t.i. alotriofagijo ali nenavaden apetit. Tako je Provenza med drugim opazoval kravo, ki je uživala kosti in kozo, ki je  lizala urin. Ne glede na to, katero vrsto je preučeval, je narava organizmu zagotovila homeostatske mehanizme, ki zagotavljajo nemoteno delovanje.

Sklep avtorja je, da živali še kako dobro znajo poskrbeti zase. Pogoj je, da živijo v ustreznem (naravnem) okolju in imajo na voljo primerno hrano. Upravičeno se torej lahko vprašamo ali je človek resnično izjema  pravila?

Odrasli ali otrok – kdo bo koga?

Priporočila pediatrov in sodobne prehrambene smernice pri najmlajših nemalokrat naletijo na odpor. Stavki kot so “To je zdravo.”, “Če to poješ, potem dobiš…”, “Če želiš postati velik in močan, potem…”, “Vse je treba jesti…”, “Poskusi vsaj eno žlico…” so pobožne želje, s katerimi želimo nagniti tehtnico sebi v prid. Ignoriranje volje otroka, tam kjer cilj upravičuje uporabo vseh sredstev, pogosto vzamemo v zakup kot ceno, ki jo pač moramo plačati. Saj veste, le najboljše je dovolj dobro za naše dragulje. Po drugi strani pa zamižimo na eno ali obe očesi, ko razvajamo s “sladkiši”, ki s hrano nimajo dosti skupnega. Zelo uspešno preklapljamo med vlogo tožilca in odvetnika.

Torej, kako daleč bomo šli? Naredimo kompromis, popustimo ali gremo na nož? Kaj pa, če postavimo drugačno vprašanje? Kaj pa, če le niso vsega krivi “zgrešena” vzgoja, strokovnjaki in babica? Da ne bo pomote, vsi dejavniki so pomembni, vendar ne predstavljajo celotne slike.

Davisova je v nasprotju s prepričanjem številnih kolegov domnevala, da imajo otroci prirojeno kaj, kdaj in kako jesti. Potrebni so le ustrezni pogoji. Telo v svojem naravnem okolju brez zunanjih vplivov (npr. sugestija staršev) in ob prisotnosti polnovredne hrane ve, kaj potrebuje. Idealen razvoj tako ni predmet znanosti, ampak prvotni načrt in dejstvo naravnih zakonitosti. Torej drzna teza,, da otrok dobro ve, kaj počne,  potrebuje samo še “žegen” empirične znanosti.

Začetek poskusa ni bil preveč obetaven. Nihče od otrok ni jedel enakega menija, kar bi pričakovali, če bi otrok znal brati prehrambene smernice. Povrh vsega so ves čas spreminjali sestavo jedilnikov. Nič ni kazalo na to, da izbiro vodi “stric iz ozadja.” Kljub temu pediatrinja ni obupala. Trdno prepričana v hipotezo je nadaljevala s poskusom.

Navidezna kaotičnost je počasi bledela. Naključja več niso bila zgolj naključja. Nekaj se je očitno dogajalo. Zakaj? Otroci so ob koncu raziskave razvojno in vedenjsko vidno izstopali v pozitivnem smislu. Ali to pomeni, da je bila hipoteza s tem potrjena?

Dr. Joseph Brennemann, eden najbolj priznanih pediatrov tistega časa, je na primer o otrocih izjavil, da tako zdrave skupine otrok v svoji karieri še ni videl.

Rentgenolog Dr. W. E. Anspach je ob pregledu rentgenskih posnetkov Davisovi dejal:” Slike čudovito razvitih kosti tvojih otrok so tako izstopajoče, da jih brez težav prepoznam iz večje razdalje.”

Jedilnik, ki so ga sestavili, ni bil nič posebnega – polnovredna, neprocesirana hrana, ki jo najdemo v večini prodajaln. Davisova se je tudi zavedala, da v kolikor želimo, da otrok dobi hrano, ki jo telo potrebuje, moramo odstraniti vso visoko-procesirano hrano. Zato ni dovolila sladkarij ali druge embalirane hrane, ki bi lahko telesu pošiljala napačne informacije. Sklepala je, da napake, ki jih bo telo pri okušanju naredilo, z ustreznimi prilagoditvami jedilnika hitro popravi. Tako so otroci v dobrem  in slabem ostali s 33 različnimi živili.

Glede na izbor okusov so prehranjevalne navade otrok razvrstili v petnajst različnih skupin. Vsak jedilnik je bil drugačen. In kar je posebej zanimivo –  v popolnem nasprotju z ustaljenimi priporočili takratnega časa. Torej, eno je bilo to, kar otroci počno, drugo pa kar stroka govori, da naj bi počeli. In ker pregovorno otroci radi jezijo odrasle, so jedilnike večkrat nenadno spremenili ter ustvarili menije, ki si jih težko predstavljamo, kaj šele prebavljamo – npr. pomaranči sok z jetrci ali pa jajce z banano in mlekom.

Glavni vir beljakovin pri vseh otrocih  so bila živila živalskega izvora, ki imajo najvišjo biološko vrednost (mleko, jajca, drobovina in meso). Ugotovitev je izstopajoče nasprotje današnjemu poudarku žitno-sadnih kašic, rastlinskih olj in vnosu živalskih izdelkov po načelu – manj je več.

Ena od skrbi znanstvenikov je bila, da otroci ne bodo znali pravilno določiti razmerij makrohranil. Kakor da to  znajo živali in njihovi mladiči? Torej poenostavljeno rečeno,  ne vedo,, koliko  pojesti. Zaradi tega bodo imeli dodatne zdravstvene težave. Tudi ta trditev se je izkazala kot zgrešena. Neodvisno od jedilnika so vsi uživali približno enaka razmerja ogljikovih hidratov, maščob in beljakovin in sicer v povprečnih deležih 48, 35 in 17 odstotkov. Povsem brez preračunavanja excelovih tabel. Dnevni vnos so samodejno in podzavestno prilagajali potrebam telesa. Tako so v intenzivnih fazah rasti jedli bolj kalorično in več beljakovin.

Zaključna misel

Davisova je prišla do zaključka, da v naboru 33 različnih živil obstaja zelo majhna verjetnost naključja. Naj še tako verjamemo, dober razvoj otrok ne more biti samo zadetek na loteriji. Skrbno načrtovan kaos prehranjevanja, ki mu je bila priča, mora voditi neznan homeostatski mehanizem. Vzporedno s telesnim razvojem je telo sposobno zelo dobre samouravnave.

“Če želimo, da otrok razvije prehranjevalne navade, ki zagotovijo dober razvoj, je potrebno ponuditi ustrezne pogoje,” so bile zaključne misli Clare M. Davis.

Ob koncu se je vredno vprašati – ali je res telo tisto, ki najbolje ve? Naj posluša nas ali mi njega? Kot smo videli, enostavnega odgovora ni.

Čar življenja je njegova pestrost in nepredvidljivost. Iluzija, da bomo z eno dieto rešili vse naše težave, so otroci Clare Davis razblinili. Negotovost je nujna, če želimo, da življenje ohrani svojo barvitost. Zato je morda čas, da našo pozornost obrnemo navznoter in si prisluhnemo . Otroci so pokazali, da je to možno.

Uroš Mikolič

Viri