Kaj bi naj vsak vedel (in ne ve) o zgagi, refluksu in želodčni kislini
Prvo načelo je, da sebe ne smeš zavajati in sebe najlažje zavedeš.
Richard P. Feynman.
Želodčne težave sodijo med najpogostejše zdravstvene nadloge. So eden glavnih razlogov, da se receptni obrazci zdravnika vztrajno tanjšajo. Zdravila za bolezni prebavil in presnove so na tretjem mestu po količini izdanih receptov in predstavljajo 16,1%. Na vrhu so zdravila za zmanjševanje želodčne kisline, zgage po domače. Kraljevi dragulj, ki eni strani prinaša zagotovljen dobiček, drugi pa učinkovito lajša neprijetne težave. Zdi se kot pravljica s srečnim koncem.
Tudi brez uradne statistike veliko ljudi ob besedi “zgaga” podoživi tisti prijeten jedko-pekoč občutek med prsnico in prvim parom reber. Da je glavni vzrok “preveč kisline”, bosta znala povedati tako Marjan kot njegova žena. V primeru, da so dvomi, bo enako potrdil zdravnik.
Do danes je bilo v zdravstvu veliko revolucionarnih in “dokončnih” spoznanj. Nezmotljiva, nespremenljiva in sveta kot Newtonovi zakoni, v katere se ni dvomilo. Takšna je tudi zgodba o želodčni kislini, zgagi in zdravilih, ki blažijo njene negativne učinke. Vse se zdi jasno. Kdor je seznanjen z literaturo in novimi odkritji, ve, da smo celotno zgodbo zgradili okrog napačne hipoteze, ki se sicer zdi logična, vendar so argumenti šibki in neprepričljivi.
Članek o želodčni kislini, refluksu in zdravilih bomo razdelili na dva dela. V prvem delu bomo pogledali največjo miselno zmoto, ko je govora o kislini in zakaj je sploh pomembna? Drugi del pa bo posvečen iskanju dejanskih vzrokov želodčnih težav, kot sta refluks in GERB (gastro ezofagealna refluksna bolezen). Vse skupaj bomo okronali s češnjo na vrhu smetane, zdravili za zdravljenje želodčnih težav in paradnim konjem med njimi – inhibitorji protonskih črpalk.
Problem je kislina! Ampak…
Kaj povzroča zgago? Odgovor se zdi butasto jasen – preveč kisline, nobene potrebe po aktivaciji višjih kognitivnih procesov. Tako smo naučeni mi in zdravniki, dokler nas smrt ne loči.
Vendar eno je prepričanje, drugo so dejstva. Naj se zdi še tako smiselno, ampak glavni razlog za želodčne težave ni preveč, temveč premalo želodčne kisline. WTF?! Vem, ja! In če iščemo ključno misel dneva, naj bo ta.
Po mnenju dr. Jonathana Wrighta iz klinike Tahoma v zvezni državi Washington je pri merjenju želodčne kisline pri ljudeh z zgago in GERB skoraj vedno nizka, ne visoka. Wright v svoji knjigi Zakaj je želodčna kislina dobra za vas pojasnjuje:
Ko skrbno testiramo ljudi starejše od štirideset let, ki imajo težave z zgago, prebavnimi motnjami in plini, ugotovim, da v več kot 90 odstotkih želodec ne proizvaja zadostne količine želodčne kisline.
Seveda se bodo Marjanovi možgani borili kot zver, ki smo jo stisnili v kot. Kognitivna disonanca je teflon, ki skrbi, da se nič ne prime.
Želodčni pH, mi in mrhovinarji
Izraza kislo / bazično (alkalno) merimo na številčni lestvici od 0 – 14, pri čemer je 7 nevtralno. Vse, kar je nad, imenujemo bazično, vse, kar je pod to številko, pa kislo. Bolj kot se približujemo ekstremom, bolj je zadeva kisla ali bazična.
Človek je sesalec, ki ga odlikuje izredno nizek želodčni pH. Majhna skupina najboljših med najboljšimi, ki jo v veliki meri tvorijo mrhovinarji in mi. Lahko bi rekli, da je na prvi pogled to kombinacija, ki spada skupaj približno tako kot krof z majonezo (eni dejansko to jedo).
Klorovodikova kislina (HCl) je dovolj močna, da razžre železo. Proizvodnja tako agresivne snovi, predvsem pa vzdrževanje okolja, kjer ta ne razžre samega želodca, zahteva veliko energije in hranil.
Narava ne mara nesmislov, zato potratnosti ne tolerira. Razen, če ima za to opravičljiv razlog. Z vidika sodobnega uporabnika z vrečko čipsa na kavču, ki mu vampek ravno prav visi izpod majice, se zdi kakršnakoli potreba po vzdrževanju odveč. Zakaj bi evolucija izgubljala čas z nasedlo naložbo?
Večji del zgodovine (2.700.000 milijona let) smo jedli meso, veliko mesa. Teorija, ki je trn v peti sodobni “poš-znanosti” ima solidne temelje. Zakaj je to pomembno? Zato, ker je naše telo na to prilagojeno.
Dokler nismo imeli dovolj razvitih možganov, nam na kraj pameti ni padlo (dobesedno), da bi izvali sabljastega tigra potem, ko je uplenil žival. Na dnu prehrambene hierarhije smo po terenu praskali skupaj ostanke, ki so jih drugi pustili. Zaužita hrana je bila vse prej kot neoporečna. Nabito polna s “probiotiki” sumljivega izvora, je bilo uživanje takšnega mesa čista ruska ruleta.
Brez ustreznih obrambnih mehanizmov naše telo izzivu ne bi bilo kos. Mikrobi bi telo dobesedno preplavili. Kakšne bi bile posledice? Driska, bruhanje in dehidracija, če imamo srečo, ali smrt, če zadenemo sedmico na loteriji. V nobenem pogledu strategija, ki bi jo kdorkoli smatral za uspešno.
Želodčna kislina je pri človeku eden najpomembnejših stebrov obrambe pred zastrupitvami s hrano, ki so posledica mikrobiološke neustreznosti. Prehod skozi želodec preživijo redki posamezniki. Brez močne kisline uživanje “naravno zorjenih” zrezkov ne bi bilo možno.
Klorovodikova kislina (HCl) sodi v t.i. nespecifično telesno obrambo. Pomeni, da ne glede, kdo si, ko jo enkrat srečaš, si naj***. Naš pH v procesu prebave pade pod 1. Za lažjo predstavo: pes, kot izrazit mesojedec in občasni mrhovinar, ima želodčni pH okrog 2. Krava ima želodčni pH okrog 4. Fiziologija sledi enostavni matematiki povpraševanja in ponudbe, zato obstaja tudi razlika, če pogledamo v želodec psa, krave ali človeka. Izpulimo šop trave in odrežimo kos mesa. Oba za dva dni nastavimo na sonce. Uganemo, po katerem bo školjka čez noč v eno oblegana?
Živa bitja, ki po mnenju narave živijo na način, da “alimentarne” (s hrano) okužbe predstavljajo resno tveganje, pač potrebujejo dodatno zaščito pred patogenimi klicami. Resničnost izjave potrjuje predvsem dejstvo, da so težave z okužbami pogostejše pri ljudeh, ki imajo šibko, ne močno kislino.
Kislina in prebava
Celoten proces prebave je nepopisno zapleten. Temelječ na sistemu domin, je vsak naslednji korak ključno odvisen od uspešnosti predhodnega.
Železo, kalcij, magnezij, vitamin C, folna kislina oz. folat (vitamin B9), vitamin B12, beljakovine in druga hranila so vse odvisne od učinkovite klorovodikove kisline.
Žolč – ono rumeno-grenko, kar vidiš v školjki, ko poješ “pokvarjen hamburger”, kot tudi encimi trebušne slinavke, se ne morejo učinkovito izločati brez ustreznega signala. A uganete, kaj je ta signal? Jap, HCl. Brez žolča naše telo ni sposobno resorbirati maščobotopnih vitaminov (A, D, E in K) in maščob. Dodajmo zraven še pankreas kot ključen organ, od koder izvirajo prebavni encimi in dramatski trikotnik je popolnoma sklenjen.
Telo ima do neke mere sposobnost kompenzacije. A le za določen čas in v omejenem obsegu. Naša sposobnost prilagoditve je odvisna od splošnega zdravstvenega stanja, prehranjenosti, starosti in kupa dejavnikov, na katere nikoli ne pomislimo. Vsak zase igrajo pomembno vlogo v najpomembnejši igri, ki poganja kolesje življenja – homeostazi.
Miselna zmota in luknja v zgodbi
Naša zgodba ima težavo. “Drzna” ideja o dejanskem vzroku težav ne bo dovolj, da premaknemo zarjavele miselne vzorce. Knjigo Jonathan V. Wrighta bodo verjetno redki brali, še manj se jih bo lotilo branja člankov.
Dnevno bombardirani z idejo o “preveč” kislini, je potrebno dodati argumente. Pa poskusimo. Vprašanje, ki je na mestu, se glasi: teorija pravi, da je problem preveč kisline, drži? Moje vprašanje je – zakaj potemtakem incidenca težav z leti raste? Dejstvo je, da nam jakost želodčne kisline iz različnih vzrokov z leti vztrajno pada. 30% oseb starejših od 60 let trpi zaradi posledic atrofičnega gastritisa. Bolezensko stanje, kjer je izločanje kisline močno zmanjšano ali povsem prekinjeno. Spet druga študija pravi, da 40% žensk starejših od 80 let sploh ne proizvaja želodčne kisline!
Sodeč po splošno sprejetem miselnem vzorcu, bi prav mladi, ne stari, morali imeti največ težav. Tudi brez dvojno slepih in randomiziranih kliničnih študij vemo, da ni tako. Če bi to držalo, bi vsak mlad človek ob sebi zmeraj imel škatlico Nolpaze, Rupuruta ali Ultopa.
“V 24. letih prehransko naravnane prakse sem sodeloval z več tisoč posamezniki, ki so ugotovili, da je vzrok zgage in prebavne motnje nizka kislost v želodcu. Pri skoraj vseh teh ljudeh so simptomi lajšani in prebava se je izboljšala, če so vzeli dodatne kapsule klorovodikove kisline in pepsina.”
Jonathan Wright
Wright je v 25. letih izvajanja testov želodčne kisline zelo redko naletel na pacienta, ki bi imel premočno kislino. Seveda obstajajo, a so tako redki, da za nas predstavljajo čisto eksotiko, npr. bolniki z Zollinger-Ellison sindromom. Ne poznaš? Nič hudega.
Znak ni vzrok
Torej zakaj “peče”? Razumljivo razmišljanje, da zgago povzroča preveč kisline, izhaja iz neprijetnega občutka, ki ga ta povzroča. Naj bo to orehova potica ali špricer več, kot je potrebno. Občutek je dobro znan. Ključen razlog za neprijetnosti je ta, da požiralnik v primerjavi z želodcem nima nobene zaščite pred kislino. Vsak stik želodčnega soka s sluznico, ne glede na količino in kislost, tako povzroči draženje in vnetni proces. To je to, vsa čarovnija.
In zakaj potem tableta deluje? Zato, ker neodvisno od količine in jakosti kisline, tablete nevtralizirajo ali ustavijo izločanje le te. Razumeti moramo, da je terapiranje simptomov kot gašenje požara, kjer namesto odstranitve bencina vsakič znova gasimo ogenj. Vendar požar, ki mu ni konca in ga stoično gasimo s tabletami, pusti posledice. Drobne razpoke postanejo velike, dokler ne prestopimo točke brez vrnitve. Šele ko je prepozno, pričnemo razmišljati (nekateri, ne vsi). Ampak dramatične trenutke o zamujenih priložnostih si bomo danes prihranili.
Ali proizvajalci zdravil to vedo? Da! In zakaj nič ne ukrenejo? Zato, ker … a gremo spet vse skupaj jovo na novo razlagat? Saj je jasno – zakaj ne.
Se nadaljuje…
V drugem “članku”, ki sledi trilerju prvega dela, si bomo pogledali, kako šibka kislina povzroča zgago (refluks in GERB), kakšni so dolgoročni negativni učinki šibke kisline in zakaj tablete za želodčne težave niso nedolžni bonbončki, čeprav jih radi kot take uživamo. Kmalu…še v 2021, verjetno.
Viri
Beasley, D. E., Koltz, A. M., Lambert, J. E., Fierer, N., & Dunn, R. R. (2015). The evolution of stomach acidity and its relevance to the human microbiome. PloS one, 10(7), e0134116.
Ben‐Dor, M., Sirtoli, R., & Barkai, R. (2021). The evolution of the human trophic level during the Pleistocene. American Journal of Physical Anthropology.
Lui, C. Y., Amidon, G. L., Berardi, R. R., Fleisher, D., Youngberg, C., & Dressman, J. B. (1986). Comparison of gastrointestinal pH in dogs and humans: implications on the use of the beagle dog as a model for oral absorption in humans. Journal of pharmaceutical sciences, 75(3), 271-274.
O’Connor, A., & O’Moráin, C. (2014). Digestive function of the stomach. Digestive diseases, 32(3), 186-191.
Wright, J. V., & Lenard, L. (2001). Why stomach acid is good for you: natural relief from heartburn, indigestion, reflux and GERD. Rowman & Littlefield.
