Manj ne pomeni tudi boljše. Zakaj tvoje telo potrebuje več soli in kako pomanjkanje škoduje zdravju?

“Čezmerno uživanje soli v prehrani je pomemben dejavnik tveganja za nastanek kroničnih nenalezljivih bolezni in pomeni resno grožnjo za zdravje ljudi.”

Zgodovina se ne ponavlja, ponavljajo se človeške napake. Tako Nacionalni inštitut za javno zdravje nadaljuje s tem, kar dobro zna, s slabimi nasveti.

Očitno raje govorimo, kot pa kažemo z dejanji. Metabolni sindrom, debelost ali inzulinska rezistenca. Težko je izbrati najboljšo kombinacijo besed, ki opišejo aktualnega direktorja ustanove, ki bdi nad našim zdravjem. Kje sta kredibilnost in integriteta? Je to oblika humorja, ki ga butli ne razumemo?

Krvni tlak in sol

Nedavno smo na pikniku zraven čevapov dobili standardno prilogo – zelenjavo. Kot se rado zgodi, je bila nesoljena. O razlogih nisem ugibal – so znani. Stvar je bilo treba dosoliti. Razvajene brbončice bi drugače preveč trpele. Naj bo to juha, zelenjava ali zrezek, ob težavah s pritiskom je odstrelna lista jasna, sol je na prvem mestu.

Uvrščena je v skupino jezdecev apokalipse, ob moki in sladkorju tvori konico bodala. Ampak! Samo zato, ker nekdo pozna zemljevid, ne pomeni, da pozna tudi teren. In kadar človek misli, da nekaj ve, pogosto drži nasprotno. Zakaj? Zato, ker samega sabe najlažje fopaš.

Sol je torej škodljiva. Prepričan sem, da je glede tega stroka precej enotna. A ustaljena znanost je slaba znanost. Posameznikov, ki berejo literaturo severno ali južno od smernic, je za vzorec. Miselna puščava, kjer isto hrani isto, ne more roditi drugega kot … isto? Resnica je, da večina nasvetov, ki jih slišimo o soli, temelji na zastarelih in ovrženih teorijah. Zakaj torej enostavno ne spremenimo stališča? Ena beseda – ego. Gotovo je razlogov več, a ta se zdi pomemben.

Kdaj smo se nazadnje sekirali, ker pijemo preveč Coca-cole ali pa žremo svinjarijo, ki ni sposobna ohraniti organizma pri življenju? Bog ne daj! Ne, telo bomo negovali tako, da dosledno upoštevamo smernice. Uživali bomo “manj mastno”, “manj slano”, “bolj rastlinsko”, “bogato z vlakninami”, “petkrat dnevno”, “bio-eko-demeter-halal-košer”… bla, bla, bla…mrš pa to nakladanje!

Zdaj še moramo samo krvni tlak prepričati, da ne gre za pravljico. Aja, pi***, ne bo šlo. Zakaj? Ker kljub brezokusni hrani še vedno potrebujemo tabelete za tlak. ACE-inhibitorji, diueritiki, beta-blokerji, sartani, selektivni zaviralci kalcijevih kanalčkov idr. Družinska srebrnina vsake kopalnice je tako učinkovita, da moraš višati dozo in število tablet samo zato, da ostaneš na istem.

Miselna zmota o soli

Leta 1988 so v ZDA objavili raziskavo, ki je pomembno vplivala na usodo soli. INTERSALT je zbrala podatke 52 centrov iz 32 koncev sveta. “Dokončno” je dokazano, da obstaja povezava med količino zaužite soli in višino krvnega tlaka – več kot je poješ, višji je. Vse jasno, primer zaključen.

Ampak! Ste vedeli, da 59% odstotno znižanje vnosa natrija (soli), zniža krvni tlak za “neverjetnih” 2 mmHg? Pri sistoličnem tlaku 140 mmHg to pomeni, da bo vaš tlak padel na osupljivih 138 mmHg. Nikjer v besedilu ni omenjeno, če lahko iz zaključkov raziskave sklepamo, da manj soli pomeni tudi manj srčni infarktov. Morda zato, ker infarkti pač niso pomembni? Kakor za koga.

Osnova, naj bo še tako slaba, je bila dovolj dobra, da smo iz nje pripravili bodoča priporočila. Sporočilo je prodorno in enostavno za razumeti – čim manj, tem bolje.

Ne samo takrat, tudi danes takemu prepričanju kljubuje občasno delujoča zdrava pamet. Predpostavimo, da ima “strokovnjak” prav in sol resnično ubija. Kako razložimo potem luknje v zgodbi, ki jih bomo v nadaljevanju branja skupaj razkrili?

Sol in telo

Sol je bistvena za zdravje, saj v telesu opravlja številne življenjsko pomembne naloge. Poznana kot natrijev klorid, v telesnih tekočinah razpade na natrijeve in kloridne ione – elektrolite. Ti pozitivno in negativno nabiti delci igrajo v telesu ključno vlogo. V krvi in tekočinah okrog celic skrbijo za pravilen transport snovi (hranila, kisik, produkti celic, odpadne snovi…), omogočajo nemoteno delovanje živčevja, mišic, reprodukcije, ledvic, srca in hormonskega sistema. Celica brez soli deluje tako dobro, kot lahko riba diha na kopnem.

James DiNicolantonio v knjigi “The salt fix” piše, da večji del prebivalstva ne jé preveč, ampak premalo soli in da mnoge težave lahko povežemo prav s tem. V razmišljanju ni osamljen. Kadar česa ne znamo razložiti in je v nasprotju z našim prepričanjem, imenujemo to paradoks. Poglejmo si tri, ki so povezani s soljo:

• avstralski domorodci (aborighini) v marsičem odstopajo. Dobro zdravje, ki je šlo strmo navzdol v tistem trenutku, ko so prišli v stik z belim človekom in njegovo hrano, radi ignoriramo. Robustno grajeni in prosti bolezni, so uživali hrano mimo vseh “zapovedi” belega človeka. Ob večjem ulovu zaužijejo tudi do 3 kg mesa. Ne skupaj, ampak na osebo! To vsebuje 1.15 g natrija / kg telesne teže. Hiter izračun navrže, da s tem krepko (2 do 3x) presežejo smernice, ki bi se jih morali ljudje držati. Če je meso polno “soli”, je organi vsebujejo še več. Enako količino soli vsebuje 380 g ledvic ali slabih 900 g jeter. Zaradi pokvarljivosti in hranilnosti, se drobovje ob ulovu poje najprej. Po vseh napovedih sodeč bi morali že davno izumreti. Ampak so še zmeraj tu!
• Japonci dnevno zaužijejo 10.5 g soli. Moški 11 g in ženske 9 g. Kakorkoli obrneš je številka precej nad priporočenim vnosom. Zakaj Japonci ne padajo kot domine? A 85.03 leta pričakovane življenjske dobe nič ne pomeni? In ne samo to, zdi se, da smernice na otoku nikakor ne najdejo oprijema. Zakaj? Poraba soli pri njih ne pada, ampak raste.
• Švicarji dnevno zaužijejo 9.1 g soli dnevno. Moški 10.6 g in ženske 7.8 g. S 84.24 leti pričakovane življenjske dobe so na četrtem mestu najdlje živečih narodov.

Seznam “izjem” je dolg in vsaka nosi podobno sporočilo: zdravje in količina soli gresta premo, ne obratno sorazmerno. Ali generacije nabranih modrosti nimajo nobene vrednosti? Od kod vsa ta ignoranca do dediščine?

Prvotne ocene, da smo uživali malo soli, ne držijo. James DiNicolantonio trdi, da v raziskavah, ki so danes osnova “proti-solne” kampanje, upoštevajo samo dva vira – meso in rastline. Selektivno izbrani kriteriji ne vključujejo pomembnih virov kot so: drobovje, kri, kostni mozeg, oreščki, žuželke in pepel (ja, tudi to).

Pomanjkanje soli in posledice

Dva litra vode na dan je osnova. Pazi, da ne boš žejen, ker takrat si že prepozen! Prepozen? Resno? Nismo mi edina ali pa vsaj izredno redka vrsta, ki pije preventivno? Zatopljeni v štetje kozarcev, na druge vire pozabimo. Kje so tu juhe, sadje in kislo mleko s kuhinjskega pulta? Dejstvo je, da večina hrane vsebuje vodo in to ne malo. Še bolj pomembno pa je, da vsebujejo tudi druga hranila, na primer sol.

Kdaj ste nazadnje zraven enormnih količin dnevno popite vode vzeli ščepec soli? Verjetno nikoli. Hiponatriemija pogosto sledi prenacejanju z vodo in je posledica nezadostnega vnosa soli. Njeno pomanjkanje vodi v motnje delovanja živčevja, ki hitro preraste v sistemske težave. Eden prvih znakov je padec umskih sposobnosti, ki mu sledi upad fizičnih zmožnosti. Več je primanjkuje, slabše je. Vse dokler zaradi edema možganov in motenj obtočil (srce in žile) ne ugasnemo. Torej voda ubija? Ja in ne. A zgodba se tu ne konča. Da ima pomanjkanje soli resne posledice, kažejo tudi naslednja dejstva:

… zmanjšan vnos soli v času nosečnosti lahko vodi v abortus ali celostni razvojni zaostanek plodu.

… otroci, ki uživajo manj slano hrano, imajo večje tveganje za zaostanek v umskem razvoju.

… pomanjkanje soli pri zdravi populaciji vzpodbudi “inzulinsko rezistenco”, ki je stopnička na poti klinične slike diabetesa tipa 2.

… zmanjšan vnos soli viša LDL in trigliceride. Skupaj sta posredni indikator inzulinske rezistence.

… ljudje, ki jedo manj soli imajo (ironija?) večje tveganje za srčne infarkte.

… zmanjšan vnos soli ne zmanjša umrljivosti in prej velja obratno. Ljudje, ki uživajo manj slano hrano, imajo povprečno več zdravstvenih težav in posledično krajšo življenjsko dobo.

Imamo veliko paradoksov in malo odgovorov. 

Koliko soli torej potrebujem?

Recimo, da se ti spipa in si rečeš “ko jebe vse skupaj”, daj, da probam, itak bomo vsi umrli. Kje je torej meja? Koliko lahko pojem? To, da so smernice slabo merilo, je na tej točki jasno.

Manj kot bomo vnašali soli, bolj se bo telo borilo, da ohrani ravnovesje. Vsak gram, ki zmanjka, bo iskan v rezervah. Izločala z ledvicami na čelu pretok soli natančno nadzorujejo. Ozek razpon, znotraj katerega se količina soli (natrija) giba, je točno določena. Žeja, okus za slano, znojenje, mala in velika potreba, renin-angiotenzin sistem in drugi skrbijo, da se natrij, ključen elektrolit, učinkovito reciklira. A vse ima mejo in bolj kot šparaš, prej jo dosežeš.

Obstaja majhna možnost, da si na sol preobčutljiv. Kako to veš? Enostavno povečaš vnos in redno spremljaš krvni tlak. V kolikor le ta močno poraste, je tukaj tvoj odgovor. V tem primeru, kot bi reko ata – po pameti, pubec.

Mnogi nimajo težav s slanim, prej obratno. V imenu “zdravja” šeškamo prste, ki pograbijo ščepec belega. Ne se bati. Dejstvo je, da telo presežek brez težav izloči. Od 5 do 10 g soli dnevno po mnenju nekaterih pokrije osnovne potrebe. Matematika ni težka – več gre ven, več mora noter. Na tak način zagotovimo stabilne zaloge in telesu omogočimo, da lažje zadiha.

Kako veš, da deluje? Enostavno, nauči se poslušati telo. Opazil boš, čutil boš. Vem … zveni kot “čip-šit” reklama, a prevečkrat v bistvenih stvareh najprej poslušamo druge. Naše telo je samo še eno v dolgi verigi milijonov let evolucije. Iz časov, ko stroke in preiskav še ni bilo. Pozna nas bolje, kot mi njega.

Kdor želi dobro zase in za lastno zdravje, mora plavati proti toku. Navadi se, da bodo nergači na levem in desnem bregu. Komaj čakajo, da ti spodleti. Vljudno se jim nasmehni, iztegni sredinec in plavaj dalje. Ne ustavi se za nikogar. Izgubiti nimaš kaj, pridobiš pa lahko veliko.

Pa ne pozabi dati soli nazaj na mizo …

Viri

• DiNicolantonio, J. (2020). The Salt Fix: Why the Experts Got it All Wrong–and how Eating More Might Save Your Life. Harmony.
• DiNicolantonio, J. J., Chatterjee, S., & O’Keefe, J. H. (2016). Dietary salt restriction in heart failure: where is the evidence?. Progress in cardiovascular diseases, 58(4), 401-406.
• Fung, D. J. (2018, September 26). The salt scam. Medium. https://drjasonfung.medium.com/the-salt-scam-1973d73dccd. 
• Garg, R., Williams, G. H., Hurwitz, S., Brown, N. J., Hopkins, P. N., & Adler, G. K. (2011). Low-salt diet increases insulin resistance in healthy subjects. Metabolism, 60(7), 965-968.
• Leyboyd-Johnson. I. (2015, December 30). Swiss still eat too much salt. https://www.swissinfo.ch/eng/2-teaspoons-a-day_swiss-still-eat-too-much-salt/41771324
• Morton, S., (2012, March 26), https://www.westonaprice.org/health-topics/abcs-of-nutrition/salt-and-our-health/
• Sakuyama, H., Katoh, M., Wakabayashi, H., Zulli, A., Kruzliak, P., & Uehara, Y. (2016). Influence of gestational salt restriction in fetal growth and in development of diseases in adulthood. Journal of biomedical science, 23(1), 1-9.
• Stamler, J. (1997). The INTERSALT Study: background, methods, findings, and implications. The American Journal of Clinical Nutrition, 65(2), 626S-642S. 
• World action on salt. sugar & health. Japan – World Action on Salt. Sugar & Health. (n.d.). http://www.worldactiononsalt.com/worldaction/asia/japan/. 
• fotografija: Joanna Kosinska, Unsplash