Debelost, evolucija in sodobna hrana. Zakaj me telo rado vidi debelega?

Politična korektnost…

Ko veš, samo ne poveš, ker veš, da to ne smeš. Pod pretvezo družbene egalitarnosti je danes vse t.i. “osebna izbira”. Nič poimenovati, nič pokazati in definitivno nič na glas izgovoriti. Biti debel ali nov seksi 21. stoletja? Prispodoba normalno nenormalnih časov.

Pravijo, da vsak ceni iskrenost, dokler je ta namenjena drugim. Odkritost je hoja po tanki meji. Čeprav na glas vsi, jo po tihem nihče ne mara. Družba resnico tradicionalno pokoplje. Težave radi gnetemo tako dolgo, da na koncu problem izgleda kot rešitev.

1.9 milijarde je številka debelih ljudi na Zemlji. V odstotkih je to 40% odraslih, starejših od 18 let. 950 Slovenij polnih ljudi, ki ne vedo kam s kilogrami.

Debelost je največji dejavnik tveganja znanih kroničnih težav:

• infarkt – 13.7 milijonov in rakastih bolezni – 17 milijonov letno,
• diabetes tipa 2 – 422 milijonov
• in hipertenzija – 972 milijonov ocenjenih bolnikov.

Če je aktualni virus pandemija, kako potem imenujemo to?

Kljub tolažbi, da  se krivulja rasti upočasnjuje, to ne drži. Dolgoročen trend je jasen in premetavanje številk tega ne spremeni. Za naše kilograme je meja nebo. V Sloveniji je 60% starejših od 25 let debelih. Čeprav številka ni točna in tudi nikoli ne bo, je najboljši približek. Zakaj? Zato, ker smo kriterij debelosti t.i. indeks telesne mase (BMI), postavili na podlagi subjektivne ocene vprašanja – kdo je debel? Brez dejstev ali tehtanja argumentov je stroka številko določila. Vgravirana v kamen je postala nedotakljiva kot prerok, katerega ime ne smemo izgovoriti.

Enako škodljiva je tudi t.i. “sarkopenija.”, ki jo v % debelosti sploh ne štejemo. To so vsi tisti z normalno telesno težo, majhnim lampekom in brez mišične mase, ki jo nadomesti maščoba. Navzven zgledajo OK, pa niso. Tehnično gledano si suh, ampak v resnici debel. Velikost lampeka v razmerju do telesa je dober napovednik dolgoročnega zdravja – večji je, slabše je.

Enostavna rešitev je slaba rešitev

Človek ima rad enostavne rešitve, sploh če so hitre. Preveč zapleteno oklestimo, dokler ne ostaneta prvi črki abecede. Ob tem pozabimo na 23 drugih, ki smo jih črtali. Zakaj je to pomembno? Slabi podatki vodijo v slabo razumevanje in to v še slabše zaključke.

Pozabimo (namerno?) tudi, da je debelost velik posel. Ekosistem diet, osebnih trenerjev, aplikacij, športne opreme, prehrambenih dodatkov, zdravil, kirurških posegov, raziskav in kvartalnih dobičkov. Sklenjena celota, katere kolesje poganja maščobno tkivo. Napumpani z družbenimi omrežji, kupimo letno fitnes karto, plačamo trenerja in naročimo proteine. Hladilnik nabašemo z manj mastnim grškim jogurtom in piščancem samo, da čez leto dni končamo s še več kilogrami.

Izgubljeni v svetu vprašljivih motivov in pomanjkljivih informacij nihče ne pomisli, da pa je morda vprašanje tisto, ki je potrebno ponovne presoje?

Postavljali smo napačno vprašanje

Kaj pa če, ampak res samo “če,” je vzrok težav potrebno iskati drugje? Kaj pa, če je kriv razkorak med našo biologijo in sodobnim življenjem?

Večji del zgodovine smo bili skakojoče polopice v savani. Iskanje hrane in reprodukcija pa edino kar nas  je zanimalo. Kako je danes? Vse drugače, a vse enako. Še vedno nas zanimajo iste stvari in čeprav mislimo, da je vse drugače, smo z vidika biologije opičnjaki, ki s kopjem lovijo hrano.

Telo, navajeno kratkih obdobij požrtij in daljšega posta, današnje inflacije kalorij ni pričakovalo. Bolje smo prilagojeni na shranjevanje kot potrošnjo. Zakaj? S praznim želodcem si sicer hitreje tekel, ampak brez bencina daleč nisi prišel. Hrano v naravi moraš iskati, kopati ali loviti. Nič od tega ne pride zastonj.

Od trenutka, ko je Adam ugriznil jabolko velja, da hrana pride v paketu. Gazela, jajce in gomolj imajo predvidljivo sestavo. Z izjemo drobnega tiska telo ve, kaj pričakovati. Okus in voh prav tako igrata pomembno vlogo. Pomagata zaznati užitno (sladko, slano, kislo, umami) in odvrniti od neužitnega (grenko). Na to smo prilagojeni.

Danes jedilnik tvorijo rogljički, kosmiči in čokoladno mleko. Omamljeni čuti, neznane strukture in še manj znane snovi v telesu povzročajo zmedo in škodo.

Človeški možgani so računalnik

Stephen Guyenet je znanstvenik, ki ta naziv upraviči. Skromen, preudaren in razumljiv, v knjigi Lačni možgani vprašanje debelosti prikaže z drugega zornega kota. Njegova predpostavka je – če smernice delujejo, zakaj potem ne delujejo? Smo vsega mi krivi? Je možno, da imamo napačne odgovore, ker postavljamo napačna vprašnja?

Alostaza (nadgradnja homeostaze) je fiziološki proces, ki skrbi, da “pravilno” delujemo. Izobilje kalorij, osiromašena hrana, pomanjkanje gibanja in kroničen stres so novosti. Kakšne so posledice? Za nadgradnjo sistema ni bilo dovolj časa. Zakaj? Zato, ker smo 99,5% obstoja zajtrk kopali v gozdu in večerjo lovili po travniku. Hladilnik in kosmiči sta na voljo dobrih sto let(0.008% obstoja). Z vidika telesa si dedek, ki je dobil prvič pametni telefon.

Zapleteno deluje bolje, če naloge razdelimo. Do enakega zkaljučka je prišlo tudi telo. Sistem nagrajevanja, kalorična ekonomika, lipostat, sistem aktivacije sitosti, genetika, spanec, cirkadiani(dnevno-nočni) ritem in stres tako določa kaj, kdaj in koliko bomo jedli.

Poglejmo tri, ki vsakič, ko stojimo pred hladilnikom, igrajo pomembno vlogo pri odločitvi – kaj jesti?

Ekonomika iskanja hrane

Iskanje hrane je zapleteno. Odločitev – kaj vzeti, je pomembna. Konec koncev je od tega odvisno preživatje. Zveni dramatično? Jebi ga.

“Ali se izplača?” je vprašanje, ki ga telo postavi vsakič, ko stoji pred polnim hladilnikom. Obrok je večno tehtanje najboljše možne izbire. Pri tem pomaga biološki algoritem možganov, ki pluse in minuse namesto nas izračuna. Kopanje krompirja, lov mamuta ali raje sendvič z majonezo? Odločitev pade, še preden nanjo pomisliš.

Brez vgrajenega sistema bi telo porabilo več,, kot zaužije. In v okolju omejenih kalorij je to pogubno. Vidimo, kam pes taco moli? Stvar deluje dobro, dokler si v naravi in slabo, ko stojiš v špajzi. Tu se splača vse, še posebej, če si kalorična embalaža čipsa.

Nagradni sistem možganov

To kar je dobro za telo, možgani radi nagradijo. Lažje kot je hrana dostopna, bolj kot je kalorična, prej bomo po njej hrepeneli. Čips, pica in Oreo keksi so heroin za sistem, ki te vsakič nagradi s šusom dopamina. Tako možgani utrdijo vedenjske vzorce, ki telesu ponudijo to, kar potrebuje – kalorije.

Bolj kot si lačen, bolj se oža nabor hrane, bolj iščeš tisto nekaj, ko ne veš kaj, samo veš, da rabiš. Naivna ideja, da zavestno nadzoruješ izbiro v izobilju, je samo to – naivna ideja. Dokler je skušnjava, tako dolgo bodo možgani gospodar tvojih odločitev. Čustven izbruh, pomanjkanje spanca ali lakota možnost samonadzora dodatno zmanjšajo.

Če je hrana kralj, so možgani njegova kraljica in pravila igre sta  pisala skupaj. Sistem, ki smo ga gradili milijone let, boš težko premagal tako, da hodiš v njegovih stopinjah.

Lipostat – gospodar kalorij

Kalorije so bencin. Čeprav sodobni človek v njih plava, je narava druga zgodba. Omejene in pogosto težko izborjene, biologija razume, da nič ni podarjeno. Ves čas skačemo med izobiljem in pomanjkanjem. Prvo je izjema, drugo pa pravilo. Zato smo tudi boljši v shranjevanju kot v porabi.

Debelost v naravi sicer obstaja, a je sezonsko pogojen varovalni mehanizem, da preživiš daljše obdobje pomanjkanja npr. zimo. Kaj pa puhovka? Ja, pa ja. Kaj pa kiti? Vidiš koga plavati okrog Antarktike? Debelo v naravi pomeni predvsem eno – počasno. Prevod? Ali boš lahek plen ali pa sestradan plenilec. V vsakem primeru te narava hitro izloči.

Izobilje je tako priložnost za požrtijo, ki jo telo ne zavrne. Ujeti v začaran krog prekomernega shranjevanja in premale porabe, naš hrček ob vsaki priložnosti polni shrambo. Lipostat, ob pomoči hormona leptin, skrbi, da presnova maščob in energije poteka skladno z načrtom možganov, ne naše volje. In podobno kot drugi biološki mehanizmi telesa, dela svojo nalogo zelo dobro. Katero že? Shranjuje energijo na vse možne načine.

Pri iskanju hrane je kalorija ključno merilo, po katerem druge merimo. Bolj so zgoščene, bolj po njih hrepenimo. Za njih je telo pripravljeno narediti vse. Lačni možgani so ugrabljeni možgani. Vplivajo na čustva in vedenje. In enako kot Frodo postane ujetnik prstana, tako lipostat ugrabi naše telo. Zaradi razkoraka med evolucijo in sodobnim okoljem  noče sprostiti kalorij. Tako telesu ne preostane drugega, kot da jih dobi iz edinega drugega vira – hrane.

Boš Snickers? Vedno korak od izgube samonadzora in obupa nad dieto, je prav, da poznamo omejitve našega telesa. Namesto, da se borimo proti njemu in ga poskušamo premagati v igri, katere pravila je samo pisalo znotraj, je smiselno razmisliti o spremembi naše taktike.

Če povzamemo…

Borba s kilogrami ni vojna, čeprav jo kot tako večkrat razglasimo. Je predvsem razkorak med razumevanjem vzrokov in posledic. Čeprav ne bomo nikoli priznali, smo v slepi ulici. Rešitve ne delujejo. Definicija norosti je ponavljati isto in pričakovati drugačen rezultat. Bomo kdaj spoznali?

Težava diete je, da ob vsej pestrosti življenja in kulinarike telesu odvzamemo bistveno – užitek ob hrani. Doda nepotreben stres in kvari počutje. Nevzdržnost je razlog, da na dolgi rok nobena ne deluje. Kdor želi uspeh, potrebuje spremembo, ne začasno rešitev. In kje jo začnemo? Doma, v kuhinji.

Kdor išče hitre rešitve, mu lahko ponudim tri vzdržne predloge. Boš vzel enega, vse ali nobenega, je odločitev posameznika. Pri meni delujejo, morda bodo tudi pri tebi.

• Hrano kuhaj in ne kupuj. Vsak dodaten korak v skrbni pripravi obroka, poveča njegovo hranilnost in zmanjša odvisnost možganov od lahko dostopnih kalorij. Dodatno delo tudi zmanjša število obrokov. Preden pripraviš hrano, pretehtaš ali si res dovolj lačen? Delo je delo.
• črtaj rafinirana olja. Beri etikete, ker so povsod. Nadomesti jih z diviškim oljčnim oljem, maslom in mastjo. Linolejska kislina v rastlinskih oljih vzpodbuja apetiti. Brez nje bo telo bolje nadzorovalo napade lakote – postali bodo redkejši in manj intenzivni.
• kalorij ne pijemo, ampako jemo. Nič več sladkih pijač. Sem sodijo tudi sokovi in vode z okusom, ki vsebujejo sladila. Pij (mineralno) vodo, nesladkan čaj in črno kavo. Telo ti bo hvaležno.