Ščitnica in hipotiroza pri športnikih: Nevarnost pretirane vadbe
Čas branja: 4 minute
Pretreniranost je resno stanje, ki presega običajno utrujenost po vadbi in lahko resno ogrozi zdravje športnika. Pojav, ki prizadene približno 60% elitnih športnikov in 30% rekreativnih športnikov vsaj enkrat v karieri, se sproži zaradi prekomerne vadbe brez ustreznega počitka. Posledica je fiziološki stres, ki presega zmožnosti telesne prilagoditve in sproži kaskado hormonskih sprememb, ki lahko privedejo do stanja, podobnega hipotirozi.
Pojav, ki prizadene približno 60% elitnih športnikov in 30% rekreativnih športnikov
Na temo ščitnice sem že pisal. Če te zanima več, potem preberi: 5 načinov kako stres uniči ščitnico
Ščitnica, hipotiroza in stres
Proces pretreniranosti aktivira os hipotalamus-hipofiza-nadledvična žleza (HPA), kar vodi do trajno povišanega kortizola. Ta stresni hormon zavira delovanje ščitnice in pretvorbo manj aktivnega hormona T4 v bolj aktivni T3. Vztrajen energijski primanjkljaj, ki nastane zaradi intenzivnih treningov in nezadostnega vnosa hrane, sili telo v “varčevalni način”. To je evolucijski mehanizem za preživetje v času pomanjkanja, ki pa v kontekstu športa ni zaželen. Telo zmanjša proizvodnjo ščitničnih hormonov, kar upočasni presnovo.
Leptin – nadzornik energijskega vnosa
Športniki z nizkim odstotkom telesne maščobe so še posebej ranljivi za te hormonske spremembe. Maščobno tkivo proizvaja hormon leptin, ki možganom sporoča energijsko stanje telesa. Nizek leptin signalizira “lakoto”, kar dodatno zavira proizvodnjo ščitničnih hormonov. To je telo razume kot prilagoditev na “stradanje”, čeprav športnik morda uživa zadostne količine hrane.
Veliko telovadbe = pretreniranost = ⬆️ vnetja
Prekomerna vadba povzroča tudi sistemsko vnetje in oksidativni stres. Laično povedano, telo je v stanju nenehnega “popravila”, kar izčrpava njegove vire. Vnetni procesi in prosti radikali lahko neposredno poškodujejo ščitnično tkivo, kar dodatno ovira njeno delovanje. Študija, ki so jo izvedli Cadegiani in Kater (2019), je pokazala, da pretreniranost lahko povzroči znake in simptome, ki so presenetljivo podobni hipotirozi. Raziskava je razkrila, da je 14% pretreniranih športnikov imelo znižane ravni ščitničnih hormonov, kar kaže na tesno povezavo med pretreniranostjo in hipotirozo.
Športniki s tem stanjem lahko občutijo nenavadno utrujenost, težave s koncentracijo, upočasnjeno okrevanje po vadbi in paradoksno pridobivanje teže kljub intenzivnim treningom. Dodatno lahko opazijo zmanjšano telesno temperaturo in poslabšanje športnih rezultatov. To stanje je še posebej zahrbtno, ker se lahko razvije postopoma in ga športnik zlahka zamenja za običajno utrujenost.
Regeneracija in boljše navade
Ni ravno raketna znanost. Večja težava je naša potreba svetu 24/7 kazati, da smo iz pravega testa.
Ključ do preprečevanja pretreniranosti in z njo povezanih ščitničnih težav je v uravnoteženem pristopu k treningu. To pomeni načrtovanje obdobij intenzivne vadbe, ki jim sledijo ustrezna obdobja počitka in regeneracije. Študije kažejo, da lahko že en dodaten dan počitka na teden zmanjša tveganje za pretreniranost za 50%.
Prehrana mora biti prilagojena intenzivnosti treningov, s poudarkom na zadostnem energijskem vnosu in uravnoteženem razmerju makro in mikrohranil. Športniki bi morali vzdrževati minimalno 12% telesne maščobe pri moških in 14% pri ženskah za optimalno hormonsko delovanje.
Izklesanost in zdravo hormonalno stanje ženske je redkejše kot snežinka, katero prizadane vsaka druga objava na spletu.
Redni zdravniški pregledi, vključno s spremljanjem ravni ščitničnih hormonov, so ključni za zgodnje odkrivanje morebitnih odstopanj. Priporočljivo je testiranje vsaj dvakrat letno za vrhunske športnike. Raziskava Hooperja in sodelavcev (1993) je pokazala, da lahko spremljanje hormonskih odzivov pri elitnih plavalcih pomaga pri zgodnjem odkrivanju znakov pretreniranosti.
Pa dobro, ne rabiš zdaj takoj k zdravniku, ker dokler nisi v pi***, ne pričakuj rešitve, v tem primeru dobiš sintetičen hormon, ki prav tako ni panaceja. Spremljaj signale telesa. Če si utrujen in se siliš k telovadbi, stagniraš pri treningih ali celo nazaduješ, te boli vsaka celica telesa, je morda čas, da poslušaš telo bolj kot družžbo in anrediš (pre)potrebno pavzo.
Razumevanje povezave med pretreniranostjo in delovanjem ščitnice je ključno za vse, ki se ukvarjajo z intenzivno vadbo. Harber in sodelavci (1998) so ugotovili, da lahko spremembe v koncentracijah ščitničnih hormonov vplivajo na mišični metabolizem športnikov, kar dodatno poudarja pomen ohranjanja hormonskega ravnovesja. Steinacker in sodelavci (2004) so v svojem pregledu novih vidikov hormonskega odziva na trening poudarili kompleksnost interakcij med različnimi hormonskimi sistemi pri intenzivni vadbi.
S pravilnim pristopom, ki vključuje uravnotežen trening, primerno prehrano in redno spremljanje zdravstvenega stanja, lahko športniki maksimizirajo svoje zmogljivosti in zmanjšajo dolgoročna zdravstvena tveganja. Zavedanje o povezavi med pretreniranostjo in hipotirozo je prvi korak k preprečevanju te skrite nevarnosti pretirane vadbe.
Cadegiani, F. A., & Kater, C. E. (2019). Hypothalamic-pituitary-adrenal (HPA) axis functioning in overtraining syndrome: Findings from endocrine and metabolic responses on overtraining syndrome (EROS)—EROS-HPA axis. Sports Medicine – Open, 5(1), 45.
Ciloglu, F., Peker, I., Pehlivan, A., Karacabey, K., Ilhan, N., Saygin, O., & Ozmerdivenli, R. (2005). Exercise intensity and its effects on thyroid hormones. Neuro endocrinology letters, 26(6), 830–834.
Harber, V. J., Petersen, S. R., & Chilibeck, P. D. (1998). Thyroid hormone concentrations and muscle metabolism in amenorrheic and eumenorrheic athletes. Canadian Journal of Applied Physiology, 23(3), 293-306.
Hooper, S. L., Mackinnon, L. T., Gordon, R. D., & Bachmann, A. W. (1993). Hormonal responses of elite swimmers to overtraining. Medicine and Science in Sports and Exercise, 25(6), 741-747.
Steinacker, J. M., Lormes, W., Reissnecker, S., & Liu, Y. (2004). New aspects of the hormone and cytokine response to training. European Journal of Applied Physiology, 91(4), 382-391.
