Prehranski kult: Ko dieta postane religija

  • V današnjem času se pojavlja nova oblika dogmatizma – prehranski fundamentalizem, kjer nutricionistični priročniki in strokovnjaki za prehrano prevzemajo vlogo verskih tekstov in pridigarjev.
  • Ekstremni prehranski pristopi ter dolgoročne restriktivne diete vodijo v pomanjkanje ključnih hranil in zdravstvene težave, pri bolnih in (ironično) osveščenih ljudeh enako.
  • Za dolgoročno zdravje je pomembnejše razumevanje in kritično presojanje prehranskih izbir kot sledenje katerikoli prehranski ideologiji, pri čemer je ključna raznovrstna prehrana, katero vzdržujemo brez stresa.

V dobi upadanja tradicionalnih verstev se rojeva nova oblika dogmatizma – prehranjevalni fundamentalizem. Namesto svetih knjig vladajo nutricionistični priročniki, mesto pridigarjev zasedajo strokovnjaki za prehrano, strogi jedilniki pa nadomeščajo verske obrede. Novi “nauk” časti svoje svetnike (super živila), preganja demone (industrijsko predelana hrana) in zapoveduje očiščevalne rituale (razstrupljanje).

Vsak sistem prepričanj rabi grešnega kozla. Če so nekoč na grmadah gorele čarovnice, danes v prehranskem svetu divja ideološka vojna med zagovorniki LCHF (nizek vnos ogljikovih hidratov, visok vnos maščob) in privrženci HCLF (visok vnos ogljikovih hidratov, nizek vnos maščob). Med dvema ognjema plešejo proteini, katerih vlogo vsaka stran razlaga po svoje, medtem ko samooklicani nutricionistični preroki (vključno jaz? 😄) prodajajo “večne resnice” željnim sledilcem.

V tem ozračju prehranskega ekstremizma postaja vse pomembnejše vprašanje, kako se izogniti pastem skrajnosti in najti vzdržno pot do zdravja. John Stuart Mill je v svojem delu “O svobodi” (1859) zapisal:

“Kdor pusti svetu, da izbira njegovo življenjsko pot namesto njega, rabi le opičjo sposobnost posnemanja.”

Besede, ki odmevajo tudi v današnjem času, ko družbena omrežja in prehranski guriji oblikujemo prehranske izbire pogosteje kot lastna presoja ali znanstveni dokazi.

Med varnostjo in tveganjem: Načelo prehranske raznolikosti

Upravljanje prehrane sledi podobnim načelom kot upravljanje finančnega portfelja: razpršenost med različnimi skupinami zmanjšuje tveganje, medtem ko koncentracija na eno samo skupino lahko prinese bodisi velike koristi bodisi resne težave.

Za nepoznavalca je varnejša raznovrstna prehrana, medtem ko nekdo z globokim razumevanjem prehranske biokemije uspešno uporabi tudi bolj specializirane pristope. Redko videno, ampak vseeno možno.

Modne diete pogosto zanemarjajo osnovno načelo raznolikosti. Namesto osredotočanja na raznovrstno, polnovredno prehrano kot temelj zdravega življenjskega sloga, se osredotočajo predvsem na hitro dosegljive cilje, kot je znižanje telesne teže. Poenostavitev prehranskega pristopa lahko dolgoročno vodi v pomanjkanje ključnih hranil.

Od prepričanj do dokazov: Primer ogljikovih hidratov

V današnjem prehranskem prostoru so ogljikovi hidrati postali sinonim eksistenčne grožnje.

Družba zahteva jasno opredelitev – za ali proti. Srednja pot ne obstaja, čustva preglasijo dejstva, dvom v “svete resnice” kateregakoli prepričanja pa vodi v digitalen križarski pohod na družbenih omrežjih.

Vendar zgodovinski podatki kažejo drugačno sliko. Raziskava z Duke University iz leta 1975 predstavlja zanimiv izziv sodobnim prehranskim prepričanjem. Dr. Kempnerjeva “riževa dieta” je pokazala, da so posamezniki na prehrani z visokim deležem ogljikovih hidratov (90–95 %) iz riža, sadja in celo sladkorja dosegli izboljšanje vrednosti krvnega sladkorja in izgubili odvečno težo. Številni sladkorni bolniki so zmanjšali ali opustili odmerke inzulina.

Ugotovitve postavljajo pod vprašaj današnje prepričanje o univerzalni škodljivosti ogljikovih hidratov. Pa preden solimo pamet in reagiramo na prvo žogico – pomeni, da so jedli skoraj izključno riž, sadje, namizni sladkor in spili 0.5-1 l soka dnevno. *vegani ploskajo 😆.

Kempner et al., Treatment of Massive Obesity With Rice/Reduction Diet Program. 1975.

Omejitve restriktivnih diet: Primer “keto”

Ketogena prehrana, čeprav pri nekaterih posameznikih učinkovita, razkriva pomembne omejitve.

Posebej problematične so semi-ketogene diete (patentirana in za besedilo posebej izmišljena fraza), ki ne dosežejo terapevtskih ravni ketonov v krvi, a vseeno vzdržujejo nizko raven glukoze. Tak pristop lahko vodi v kronično povišanje stresnega hormona kortizola, kar predstavlja resno zdravstveno tveganje. Spekter, ki pokrije večino keto-holikov.

Tako kot se proizvodna linija v tovarni ustavi zaradi preobremenjenosti, tudi celice ob motnji v redoks ravnovesju zmanjšajo svoje delovanje. Pri dolgotrajnem ketogenem prehranjevanju lahko pride do presnovnega zastoja zaradi kopičenja reduciranih kofaktorjev (predvsem NADH) v celicah. To vpliva na mitohondrije in njihovo sposobnost proizvodnje energije, kar vodi v začaran krog zmanjšane presnove.

Ketogena prehrana delno posnema stanje posta, vendar dolgotrajni signali stradanja niso optimalni za telo. Če že, organizem rabi izmenjavo med obdobji posta, ko poteka pospešena razgradnja starih tkiv (avtofagija in mitofagija), in obdobji hranjenosti, ko prevladuje obnova tkiv (biogeneza mitohondrijev in regeneracija mielina) ter antioksidativna podpora (sinteza glutationa). Zato je ciklična ketogena dieta primernejša od trajne.

Praktične posledice prehranskega dogmatizma

Ranljivost ekstremnega jedilnika je posebej hitro razkrita pri ženskah v reproduktivnem obdobju, pogosto materah z aktivno kariero. Kljub navidezno dobri telesni pripravljenosti kombinacija pomanjkljive prehrane, intenzivne vadbe in nezadostne regeneracije vodi v presnovne motnje. Na koncu skupaj rešujemo hipotirozo, izgorelost, anksioznost, neplodnost in kronične prebavne težave.

Več lahko prebereš tu: Ščitnica in hipotiroza pri športnikih: Nevarnost pretirane vadbe.

Pri dolgotrajnih omejujočih dietah, kot je ketogena, pogosto primanjkuje ključnih hranil – kalija, kolagena, vitamina C, magnezija in kalcija. Te pomanjkljivosti so še posebej problematične pri aktivnih posameznikih, ki že tako povečano porabljajo hranila. Dodaj zraven povprečno špuravost, kjer ne jéš drobovja, kit, tega ali onega, pa si na dobri poti zabiti zadnji žebelj v krsto.

Po drugi strani vemo, da kronično visok vnos OH, brez potrebnih hranil, ima problem, nezadostnega vnosa npr. kreatina, glicina, taurina, maščobotopnih vitaminov, vitamin B12 idr. Zgovorno dovolj, da so otroci vegank pogosteje manjši, kar nakazuje na suboptimalen razvoj. In če tako vpliva na otroka v nastanku, od kje ideja, da pri odraslih deluje kakorkoli drugače?

Potem je še tukaj problem kronično nizkega vnosa proteinov, kar pri posameznikih pomaga, vendar nosi svojevrstno tveganje. Recimo sarkopenija.

Upoštevaj, da karkoli bereš o prednikih in dietah staroselcev, pozabimo en pomemben podatek – sodobno okolje. Časi, ko si dan posvetil počitku, iskanju hrane in reprodukciji, so mimo. Kroničen stres je bav-bav, ki čaka pod posteljo, da te zgrabi za nogo.

Zakaj ne pišem veganstvu, če izpostavljam pomanjkljive diete? Ker vsak, ki spremlja vsebino dlje kot deset minut, pozna moje stališče. Riževa dieta je pač naključje, katere avtor ima z veganstom 0.0% veze. Eden je ugrabil drugega v promocijsko-ideološke namene. Uganeš kdo je kdo?

Karnivor ni kaj boljši, razen če razumeš aminokislinsko razmerje, npr. metionin:glicin. Potem je upanje. Razumem, deluje. In za nekoga, katerega pestijo kronične težave, zelo dobra novica, ko ponovno zaživi, vendar na neki točki vitamini in minerali začno igrati pomembno vlogo. Spregledano in ignorirano. Potem so še tukaj finance, meso ni poceni. Pomnoži z številom glav družine in rabiš kredit, da lahko greš v trgovino. Nerealno.

FIN

Bistveno spoznanje: organizem rabi hranila, ne ideologije. Vsakodnevne nedoslednosti pri prehrani in poenostavljeno izbiranje živil postopoma vplivajo na poslabšanje zdravstvenega stanja. Čeprav nekateri posamezniki na specifičnih dietah uspevajo, njihova izkušnja ne more postati univerzalno pravilo.

Dolgoročni uspeh temelji na izbiri prehranskega pristopa, ki ga lahko vzdržujemo brez pretiranega stresa. To zahteva sistematično spremljanje učinkov, dovolj časa za prilagoditev telesa in predvsem kritično presojo rezultatov.

Modne muhe, dogmatično izogibanje določenim hranilom ali nekritično sprejemanje novih prehranskih “resnic” z družbenih omrežij ne prinašajo dolgotrajnih rezultatov, ampak samo nove probleme. Klistiranje čreve s slano vodo, tebe gledam.

Nestrinjanje s katerimkoli delom besedila, je vzpodbudno. Celo zaželeno. Dober indikator, da nevroni še delujejo. V svetu konformizma in monokulturnih idej, dobrodošla osvežitev.

Rabiš pomoč? Tu sem, da pomagam. 🫶

Vse dobro…do kmalu.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja